Petja Grafenauer  |  foto: Uroš Abram

1. 3. 2019  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Portret

Metka Zver, oblikovalka lesa

... ki ji delo pomeni popolno svobodo

Rodila se je nekega majskega dne leta 1969 in odraščala v šišenskem bloku s starejšo in mlajšo sestro, potem pa v hiši v Sneberjah, skoraj na vasi. Na bežigrajski gimnaziji jo je Jiṙi Bezlaj navdušil za umetnost. Ker na akademijo ni bila sprejeta, se je vpisala na umetnostno zgodovino. Že po dveh tednih je vedela, da je to zanjo prava stvar. Fakulteto je dokončala na porodniški, potem pa je bilo treba preživeti.

Kako dobiti službo kot umetnostni zgodovinar? Ko je od kolegice slišala, da v Konzorciju zaposlujejo, je poskusila srečo in dobila službo knjigarke na oddelku za umetnost. Tu je preživela nekaj let, v tem času na SCCA opravila tečaj za kustosa sodobne umetnosti in se na drugi porodniški prvič vprašala, kaj hoče v življenju. Odgovor je bil: marketing. V Konzorcij se je vrnila z idejo, prepričala nadrejene in leta 1999 vzpostavila marketing – ne le Konzorcija, temveč celotne Mladinske knjige. Prvih pet let, pravi, je bila zvezda, saj je bilo dobro vse, kar je storila, ker prej pač ni bilo ničesar. Nato se ji je zdelo, da postaja delo vse bolj rutinsko in naporno. Ostala je petnajst let, pri štiridesetih pa ugotovila, da je na prelomni točki. Ali bo do konca kariere v Mladinski knjigi ali pa je čas, da preseka. Dejstvo, da bo lahko rekla, da je speljala 45 Frankfurtov po Frankfurtu, je ni potešilo. Ponosna bi bila, je doumela, če bi ustvarila neki izdelek, objekt, ki bi bil čista lepota. To Metka Zver počne zadnjih pet let.

Leto dni je trajalo, da je ugotovila, kaj jo zanima. Nenadoma ji je nekega jutra postalo jasno in rekla je partnerju: »Ej, delala bom z lesom!« Spomnila se je, da je to čas, ko se umiriš in pozabiš na vse. Izkušenj je imela malo, v mladosti je imel oče v garaži brusilni aparat, nekoč v odraslosti je na lastno pest restavrirala staro dedkovo mizo. Prek interneta si je naročila dleta, ki so se izkazala za popolnoma neuporabna, a takrat tega ni vedela. Manjkal ji je še kos lesa, in sramežljivo pove, da je zanj uničila star stol z začetka stoletja. A potrebovala je oreh. Zdaj se ji zdi to popolnoma nespoštljivo. Poskušala je in poskušala, in ko jo je partner videl vso krvavo po rokah, je rekel: »Kupujeva stružnico.« V prostem času je začela stružiti, učila pa se je s pomočjo YouTuba, ki se je izkazal za odprto univerzo, kjer najboljši mojstri na svetu pokažejo in povedo vse. Nekaj mesecev se je učila tako in izdelovala sklede. Prišlo je novo leto in prijatelji so jo poprosili, naj jim izdela darila. Nastajati so začele prelepe hrastove deske z značilnim simbolom dveh pik in potem se je odprlo: nosilci za telefone, miniaturno pohištvo, podstavki za knjige … po letu dni je odprla profile na socialnih omrežjih in spletnih trgovinah ter prodajala tudi od doma, še vedno večinoma znancem in prijateljem. Z izkušnjami iz knjižnega marketinga je ustvarila blagovno znamko in se začela tržiti. Odprlo se je. Celo tako zelo, da je po letu in pol pustila službo in se v popolnosti posvetila izdelovanju predmetov iz lesa. Postala je rokodelka 21. stoletja. Njen glavni motivator, stroj za spodbujanje in rojevanje novih idej, je danes Marko Brumen, njen prijatelj s Twitterja, ki je postal prijatelj tudi v realnem življenju. Njena prijateljica, oblikovalka Zarja Vintar, presoja, ali je izdelek kakovosten, mož pa ji zagotavlja tehnično podporo, kadar je ta potrebna.

Nove ideje se včasih rojevajo kar tako, hipoma. Včasih delce vidi kje drugje in jih uporabi za svojo celoto, včasih pa se muči in ne gre in ne gre. Zdaj sestavlja brezžični polnilec za telefon. Drugega. S prvim je zadovoljna, drugi pa se ji ne posreči. Želi si takega, da bo lahko telefon, medtem ko se bo polnil, tudi uporabljala. Gleda ležalnike, gugalnice, Iskrine telefone, a ne najde prave forme. Včasih je težko, a dobra plat je, da ima v kleti delavnico, kjer lahko idejo takoj preizkusi.

Pod svojo blagovno znamko ponuja minimalistične artikle iz avtohtonega lesa, predvsem oreha. Prvo leto je pokrila prispevke, drugo leto je dosegla minimalno plačo, od takrat se prodaja letno viša. S kolegi, prav tako obdelovalci lesa, Alenko Loboda, Petrom Gregorjem in Jernejem Malijem, je ustanovila zadrugo 300 lesenih medvedov, s katero so nazadnje potovali na London Design Fair in se vrnili zelo zadovoljni.

Metka je zdaj na križišču – vidi, da bi lahko živela povsem spodobno, če bi se zagnala v izdelavo poslovnih daril. A to ima tudi svojo temno plat. Tako bo namreč spet ujeta, tega pa si ne želi. Razmišlja o pomočniku. Jasno ji je, da nikdar ne bo obogatela, a to ni namen. Najlepše je, da si sam svoj gospodar, pravi. To je popolna svoboda, ki jo plačaš s tem, da nikdar ne izprežeš. Delaš ob sobotah, nedeljah, popoldan, še na dopustu. Zdaj si poskuša čas bolje strukturirati in v Mongolijo, kamor se z možem letos odpravljata za dva meseca, ne bo vzela računalnika. Testno vožnjo po Balkanu sta že opravila.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.