Marcel Štefančič jr.

1. 3. 2019  |  Mladina 9  |  Kultura  |  Film

O ljudeh in vaseh

Visages Villages, 2018, Agnès Varda & JR

za +

Ring My Bell!

Če ste videli Hladnikovo klasiko Ubij me nežno, potem se gotovo spomnite, kako je Duša Počkaj plesala v disku – v dokueseju O ljudeh in vaseh pa v disku pleše Agnès Varda. Še starejša, pri skoraj devetdesetih. A ta disko je le ena izmed uvodnih lokacij, na kateri se s slovitim francoskim uličnim umetnikom in fotomuralistom, imenovanem JR (in znanem po muralih navadnih ljudi na Panthéonu, favelah Ria ipd.), ne srečata. “Naključje je bilo vedno moj najboljši asistent,” dahne Agnès Varda, filmska legenda, kraljica novega vala, ki je prvi film – La Pointe Courte – režirala že davnega leta 1955 in ki jo je bilo vedno lepo videti: v šestdesetih, ko je briljirala s filmi Cléo od petih do sedmih, Sreča in Kreature, v sedemdesetih, ko je slavila ženski boj (Ena poje, druga ne), Kubo (Poklon Kubancem) in male trgovce svoje ulice (Daguerréotypes), v osemdesetih, ko je s filmom Brez strehe in zakona osvojila Benetke, v devetdesetih, ko je – v Jacquotu iz Nantesa – biografirala svojega pokojnega moža, velikega režiserja Jacquesa Demyja, avtorja Cherburških dežnikov, in zdaj, v novem stoletju, ko njeni filmi – Paberkovalci in jaz, Agnèsine obale, Cinévardaphoto, Agnès od tu do tam, Agnès by Varda – izgledajo tako vitalno in urgentno, kot da je tudi sama šla s časom in doživela prenovo, magari reboot.

Ko se z onim fotomuralistom, ki jo s klobučkom in sončnimi očali spominja na mladega Jean-Luca Godarda, njenega in Demyjevega nekdanjega prijatelja, končno srečata, kreneta na poskočen, igriv, elokventen, rahlo melanholičen road trip po zakotnih vaseh, kjer JR, ki ima kombi v obliki orjaškega fotoaparata, iz katerega prihajajo velikanske črno-bele fotke, poskrbi, da pročelja hiš dobijo obraze, saj jih prelepi s posterji njihovih osamljenih, zapuščenih, “antisocialnih” stanovalcev, vse od rudarjeve hčerke, natakaric in kmetov do fotografa, ki pristane na kosu razpadlega nemškega bunkerja v Normandiji, in treh soprog pristaniških delavcev, ki pristanejo na kontejnerjih v Le Havru. Ljudje, ki jih srečujeta, postajajo njuni igralci, njuni sodelavci, njune zvezde. Navadne ljudi delata slavne. Prelevita se v mobilni stroj za imortalizacijo. Agnès Varda pravi, da si najbolj želi spoznati nove obraze in jih fotografirati, da jih ne bi pozabila ( ja, filmi si zapomnijo), pri čemer krene tudi po poteh spominov in tovarištva, tako da jo en passant zanese v kraje, ki so deli njenega emocionalnega zemljevida, recimo tja, kjer je nekoč snemala filme, tja, kjer je živela njena velika prijateljica, pisateljica Nathalie Sarraute, in tja, kjer je – s svojo ženo, Martine Franck, Magnumovo portretno fotografinjo – pokopan Henri Cartier-Bresson, mojster ulične fotografije. Agnès Varda, ki ji niso tuji ne filmi o muralih (Šepet zidov) ne filmi o fotkah (Cinévardaphoto), prižiga velike obraze (in spomine), kot bi skušala kljubovati času, ki jih bo nekoč izpral (tako kot morje in veter čez noč izpereta tistega na pročelju bunkerja), a ker je filmarka, ve, da so filmi tekme s časom in da čas slej ko prej vse pokvari. “To bo vse,” dahne Agnès Varda. Film O ljudeh in vaseh vrta luknjo v čas, a ni veselica, temveč tragedija: čakajte, da Agnès Varda, ki se boji tako izgube vida kot izgube spomina, potrka na Godardova vrata. Ne, ne odprejo se. Jih Godard – okrutni gospod Film – noče odpreti? Ga ni doma? Kot da je v filmih kdaj kdo doma. In kot da v filmih nikoli nihče ne izgine. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.