Algoritem učinkovitega vladanja

dr. Bogomir Kovač

8. 3. 2019  |  Mladina 10  |  Ekonomija

Šarčeva vlada je v pol leta izgubila tri ministre, razlogi so različni, problem pa podoben. Upravljanje in vodenje države sta menedžerski posel par excellence. Naši predsedniki vlad in ministri pa pogosto nimajo potrebnih izkušenj, znanj in moralne kredibilnosti. Nasprotje med profesionalnostjo zavez in amaterskimi pristopi, družbeno odgovornostjo in privatizacijo interesov je ključna težava političnih elit, tudi v Sloveniji. Rešitev je trojna, dvig politične kulture in znanja, vzpostavitev strokovnih svetovalcev in kompetentne javne uprave. Vlade Bratuškove, Cerarja in Šarca so dober primer teh zagat. Vsi trije so vztrajali brez strokovnih svetov, njihove vlade brez operativnih strategij, ministrstva brez projektnega menedžmenta. Država potrebuje upravljavski zasuk, drugačno vodenje. Lahko oboje ponudi Šarec?

Milijoni ljudi po svetu so frustrirani s svojimi političnimi voditelji in vse vlade se borijo za njihovo naklonjenost. Toda skrivnost njihovega političnega uspeha tiči v algoritmu učinkovitega vladanja. Tu pa sta manj odločilni ekonomska ideologija in politična usmerjenost, več veljajo obvladovanje menedžerskih tehnik, sposobnost učinkovitega ukrepanja, uresničevanje ciljev in obljub. Obstaja dilema, ali potrebujemo pametne ali bolj učinkovite vlade, ki so sposobne v političnem odločanju uporabljati digitalne tehnologije, podatkovne bloke, njihovo veriženje, da bi povečale učinkovitost svojih politik … Toda ali sploh obvladujejo arzenal klasičnih analognih tehnik, kot so ciljni in projektni menedžment, menedžiranje sprememb s standardizacijo kakovosti in podobno. Zdi se, da je menedžerska sposobnost sodobnih vlad obratno sorazmerna s kompleksnostjo sistemov, ki jih morajo voditi. Slovenija je dober dokaz tega.

Začnimo s tremi zgodovinskimi lekcijami. Prvo ogledalo zadeva problem političnega vodenja. Masaryk je ugleden profesor, ustanovni oče češkoslovaške države, legendarni štirikratni predsednik Češkoslovaške republike v času velike krize (1918–1935). Velja za izjemen primer dobrega državnega voditelja, z ekonomsko vizijo razvoja, trdnimi moralnimi načeli in operativno politično sposobnostjo uresničevanja začrtanih poti. Demokracija ni zgolj politična, temveč tudi ekonomska in socialna, institucije ne delujejo brez izobraženih in motiviranih ljudi, jasnih ciljev in politik. Od tod Masarykova skrb za menedžiranje družbenih sprememb, za vodenje z navdihom, za sodelovanje in ne delegiranje. V bližnji politični zgodovini je Masaryk še vedno nepozaben zgled, vreden preučevanja in posnemanja.

Drugi primer skuša ponazoriti bistro Keynesovo opazko, da so politični blazneži na oblasti vedno žrtve kakšnih akademskih pisunov. Zlasti ekonomske ideje so lahko nevarno gibalo političnih sprememb. Leta 2013 sta se glede razvoja Indije javno sporekla dva ugledna ekonomista, Bhagwati in nobelovec Sen, premier Modi pa je njune dileme spremenil v avtoritarne reforme. Bhagwati je hitro gospodarsko rast Indije pojasnjeval in vezal na neoliberalno agendo reform, privatizacijo javnega sektorja. Sen je glorijo rasti pripisal povečani razvojni in družbeni neenakosti, zanj blaginjo ljudem zagotavlja javni in ne zasebni sektor. Za Modija pa dileme niso trg ali država, demokracija ali avtokracija, temveč učinkovita odprava »disfunkcionalnih ravnotežij«. Povežimo vse troje. Učinkovitost je legitimna, če je oblast usmerjena k povečanju blaginje ljudi, posebej revne večine. Merilo sta torej učinkovitost in pravičnost ukrepov.

Tretji opomnik zadeva razmerje med voditelji in svetovalci. Vzemimo ekonomsko področje. V ZDA imajo ekonomske svetovalce predsednika od leta 1946 (CEA), vsako leto izdajo vplivno ekonomsko poročilo. To je v ZDA prestižno vprašanje stroke. Nemci imajo poseben svet petih ekonomskih ekspertov od leta 1958. Peterica ni zavezana enotnim mnenjem, uživa pa velik javni ugled. In podobno velja za večino vlad razvitih držav. Pri nas smo prvi ekonomski svet dobili v obdobju 1992–1996, drugega s precej natezanja konec devetdesetih. Drnovšek jih ni maral, zadnjega je zaradi kritike nakupa falcona po dobrem letu obstruiral. Janša je v svojem mandatu 2004–2008 imel dva, toda brez posebnega vpliva. Podobno velja za Pahorjevo vlado, ki je pokala od svetovalnih teles. Tedanji fiskalni svet se je leta 2012 samoukinil, pa tega tri vlade do leta 2015 niso niti opazile. Zadnje štiri ekonomskih svetovalcev očitno ne potrebujejo, še manj pogrešajo. Kračunov fiskalni svet je tu svetla izjema.

Vključevanje stroke v političnem odločanju pada, ne glede nato, ali vlade in ministrstva vodijo univerzitetni profesorji ali njihovi diplomanti. Cerar je zadnji nesrečni primer te osupljive tragedije skupnega. Kaj torej storiti? Formula učinkovite in kredibilne vlade je sposobnost generiranja inkluzivne rasti nasproti bogatenju elit. Učinkovitost ni ne leva ne desna, socialna pravičnost je samo ena, moralna kredibilnost tudi. Vladanje je vedno problem, toda pomembna je politična strast, da želimo izboljšave, da znamo voditi spremembe. Šarec tukaj nastavlja nov obraz.

Slovenija ima dobre ekonomske razmere, politična zmeda v EU omogoča, da načelo subsidiarnosti lahko postane naš politični argument in pogajalski ekonomski alibi. Michael Barber je pred leti izdelal sijajno agendo 57 vodil učinkovite vlade, vredno posnemanja. Vlada potrebuje operativne strokovne svete, projektno vodenje na medresorski ravni in angažiran državni aparat. Imamo model evropske nagrade za poslovno odličnost države (EFQM), poznamo metode učinkovitega menedžiranja sprememb.

Šarec ima politični talent, vlada potrebno politično legitimnost, trenutek je pravšnji. Toda zasuk brez znanja, učenja in obvladovanja skrivnosti vodenja ni mogoč. Morda pa v letu Vodnikovih pratik le dobimo zametek domačega Masaryka.