Grega Repovž

Grega Repovž

15. 3. 2019  |  Mladina 11  |  Uvodnik

Pahorjev novi zdrs

Šestega septembra 1930 so bili zjutraj ob 5. uri in 43 minut po končanem 1. tržaškem procesu na gmajni pri Bazovici ustreljeni Ferdo Bidovec, Fran Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, predstavniki slovenske zamejske antifašistične organizacije Borba. Rehabilitacija štirih antifašistov je že dolga leta želja slovenske zamejske skupnosti, saj so jih obsodili mimo (sicer vprašljive) takratne fašistične zakonodaje, ki je smrtno kazen predvidevala za tiste, ki bi ogrozili življenje kralja, kraljice, princa prestolonaslednika ali ministrskega predsednika. Bidovcu, Marušiču, Milošu in Valenčiču ni bilo nikoli dokazano sodelovanje v teh dejanjih, ni pa dvoma, da so bili zelo aktivni, sicer ilegalni nasprotniki fašističnega režima, ki se je takrat že grobo znašal nad Slovenci na Tržaškem. Vsi dosedanji poskusi rehabilitacije štirih za slovensko skupnost nedvomnih junakov boja zoper fašizem so bili neuspešni.

A časopis Delo je to sredo poročal o nenavadnem dogodku, povezanem z bazoviškimi junaki. Zahtevo za rehabilitacijo štirih bazoviških žrtev so namreč Bidovčev nečak Marko Bidovec in sorodniki želeli na delovnem sestanku predstaviti slovenskemu predsedniku republike Borutu Pahorju. Vendar pa so jih iz predsednikovega urada v teh dneh zavrnili. Še bolj nenavadna je vsebina zavrnitve. Kot poroča Delov novinar Blaž Močnik, je vodja kabineta predsednika republike Alja Brglez v tej zavrnitvi zapisala: »Takšen postopek je treba voditi pri ustreznih organih države Italije, domnevam, da ste ga že sprožili. Želim, da razumete, da postopku ne bi bilo v prid, ko bi z njegovimi podrobnostmi seznanjali predsednika naše države.«

Sporočilo predsednika republike oziroma njegovega kabineta, da so se odločili opraviti presojo, kaj bi koristilo dejanskemu postopku rehabilitacije štirih bazoviških žrtev, sicer kaže na domneven razmislek. Če bi bile razmere normalne, državi pa v idiličnih odnosih – potem bi bilo rahločutno tehtanje morda na mestu. A že od zadnjih italijanskih državnih volitev vemo, da imamo zdaj v Italiji opraviti z oblastjo, ki se spogleduje s fašizmom ali pa vsaj želi dajati tak vtis, da bi s tem privabljala bolj radikalne, skrajne volivce. No, zadnje je bilo žal zgolj upanje – danes že vemo, da prekleto resno mislijo. Prav v začetku februarja so novi oblastniki ravno v Bazovici to tudi javno pokazali.

Res se je predsednik evropskega parlamenta Antonio Tajani za svoje izjave 10. februarja v Bazovici opravičil. Najprej obotavljivo, ko je ugotovil, da ga zaskrbljeno gledajo tudi politični tovariši iz vse Evrope, pa še malo bolj zares. Tudi v drugo ne res iskreno, ampak zato, ker ni imel več nobene izbire, če ni hotel končati na istem seznamu kot Orbán in njegov politični sopotnik v Bazovici notranji minister Matteo Salvini. Zato se spomnimo, kaj je govoril v Bazovici – ko je izrekel to, kar dejansko misli: »Tu je na tisoče nedolžnih žrtev, ki so jih ubili zato, ker so bili Italijani. To so žrtve vojne in protiitalijanskega sovraštva, ki so jih ubili vojaki z rdečo zvezdo na kapi samo zato, ker niso spustili italijanske zastave.« To je ponarejanje zgodovine, ne glede na to, da je šlo za povojne zločine. No, saj to ni bila najhujša izjava, Salvini je fojbe v Bazovici primerjal z Auschwitzem, Tajani pa je svoj vzneseni govor končal kar z vzklikom »Naj živi Trst, naj živi italijanska Istra, naj živi italijanska Dalmacija«. Ni šlo zgolj za ponarejanje zgodovine, ampak za jasno izražanje ozemeljskih teženj, leta 2019, sredi Evrope.

In zato je ravnanje predsednika republike Boruta Pahorja oziroma njegovega kabineta, ki je zavrnil srečanje s svojci bazoviških žrtev, dejansko plod odsotnosti političnega razmisleka. Ker Pahorja poznamo, lahko zlahka ugotovimo, kako je šel razmislek – češ da so se razmere ravno malo umirile, zato Pahor ne bi storil nič, kar bi italijanska stran lahko razumela kot zaostrovanje. No, ocena je napačna. Težave z zahodno sosedo se šele začenjajo, rehabilitacijo žrtev tržaškega procesa bi morala slovenska politika podpreti in s tem nastaviti ogledalo italijanski oblasti. A če vseeno privolimo v to, da je Pahor bolj plaha ptica, ki je predvsem rada priljubljena, bi jih lahko zgolj sprejel in jim prisluhnil – ne da bi se sploh opredelil. Že s tem bi naredil veliko, predvsem za predstavnike slovenske manjšine, ki morajo nove razmere v Italiji živeti vsak dan. Vendar je seveda to priložnost zamudil, s sporočilom manjšini pa naredil še dodatno škodo.

Bistveno je to, kar izpostavi Ksenija Dobrila, nova predsednica manjšinske SKGZ, v intervjuju za Mladino: »Vemo, da so manjšine vedno lahko priročno sredstvo za politično manipulacijo. Vemo, kako to deluje. Ključni problem Italije je propadanje gospodarstva. Če hoče politika umiriti socialno nelagodje, mora pogled množic preusmeriti v grešne kozle. Zdaj ga v imigrante. Od odločitev politikov Lige, ta čas v italijanski politiki dominantne sile, je odvisno, ali se bomo tudi manjšine znašle med grešnimi kozli. Stare zamere je mogoče zlahka pogreti, so hitro unovčljive.«

Na isti dan, ko je bila objavljena omenjena izjava Pahorjevega kabineta, se je Tajani za italijanske medije razgovoril o Mussoliniju. Takole je dejal: »Mussolini? Dokler ni napovedal vojne celemu svetu in pri tem sledil Hitlerju, dokler ni začel promovirati rasnih zakonov, in če izvzamemo dramatično dogajanje z Matteottijem, je naredil kar nekaj pozitivnih stvari, da bi vzpostavil infrastrukturo naše države.« Giacomo Matteotti je bil italijanski socialistični politik, borec proti fašizmu, ki so ga že 10. junija 1924 fašisti ugrabili in nato kruto umorili. Ali kot tem umorom pravi Tajani, gre za dramatično dogajanje, ki ga pač odmislimo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.