Grega Repovž

Grega Repovž

22. 3. 2019  |  Mladina 12  |  Uvodnik

Prilika o izgubljeni hčeri

V sredo je bil končno podpisan sporazum med vladnimi strankami in opozicijsko Levico. Vodja poslanske skupine Socialdemokratov Matjaž Han, stranke, ki je zadnja negodovala zaradi sporazuma – vse ostale so tega jokerja izkoristile že prej, le Karl Erjavec se je vzdržal in svojim koalicijskim strankam jasno nakazal, da to preigravanje razume le kot merjenje dolžine kravat –, se seveda ni mogel vzdržati, da ne bi spet izrekel nekaj ponesrečenih pikrosti. Na primer, da ima Levica v koaliciji absolutno višji status kot SD. Da to govorijo v SDS in Gospodarski zbornici, razumemo – s tem namreč hočejo načenjati verodostojnost koalicije ter jeziti Hana in njemu podobne. Da se da Han, vodja poslanske skupine SD, tem izjavam sprovocirati, je seveda problem SD in njene izbire vodje poslanske skupine. Da vodja poslanske skupine SD v to dejanske verjame, pa je veliko hujši problem. To namreč očita stranki, ki nima niti enega ministra, ki nima niti enega vladnega vzvoda moči. Je to res višji status?

Oziroma kot je opisoval Han: »Levica je kot tista hčerka, ki pride domov vsake 14 dni, pa je tudi kosilo boljše, tista hčerka, ki je ves čas doma, pa ni toliko vredna.« No, malodane vsaka mati bo Hanu povedala, da to pač ni res – da je pa to nekaj, o čemer je prepričanih nemalo tistih hčera (in sinov), ki so doma, pa še to le v času odraščanja. A poglejmo to izjavo še malo pobližje in bomo videli, kaj je dejansko rekel Han. Namreč, kar sam je razglasil, da je njegova stranka ta razvajena hči, ki ima vse, a se ob tistih redkih dneh, ko se doma oglasi njena sestra (torej Levica), nikakor ne more sprijazniti, da tudi takrat vsi ne plešejo okoli nje.

Vodje poslanskih skupin naj bi bili najbolj modri poslanci, ne pa najbolj zaletavi in jezljivi. A tako kot ima Levica Kordiša, tako ima SD Hana. Le da Kordiš ni vodja poslanske skupine.

In v zadnjih štirinajstih dneh smo se o tem sporazumu res naposlušali. Če bi objavili vse užaljene in ogorčene izjave, bi imeli na TV Slovenija povsem zapolnjen program tretjega programa do konca leta. In vse je lahko dejansko sram. Ker ta sporazum je dejansko popis najakutnejših problemov prebivalcev Slovenije, vseh tistih, ki jih je družba v zadnjih desetletjih sistematično zapostavljala. Pojdimo kar po vrsti po časovnici tega sporazuma in projektih, ki so v njem zapisani. Področje prekarnosti predvideva ureditev bolniške odsotnosti za samozaposlene v kulturi, ki kljub plačevanju prispevkov kar trideset dni ne morejo na bolniško. Ukinitev provizije, ki si jo od študentskega dela režejo študentski servisi. Ureditev pravic agencijskih delavcev. Ponovno zaposlovanje čistilk in vratarjev, ki so jih državni organi prenesli na zunanje izvajalce. Drugo področje je stanovanjska politika. Predvideva končno ureditev položaja najemnikov, ki so pri nas med najbolj brezpravnimi v Evropi. Predvideva zakonodajo, ki bo preprečila zlorabo stanovanj za pridobitniško dejavnost (Airbnb, Booking), zaradi katere danes študenti in drugi najemniki v mestnih središčih plačujejo enormne najemnine. V Ljubljani postelja (ne soba, ne stanovanje) stane na mesec do 300 evrov. Sporazum predvideva prenos premoženja na javne stanovanjske sklade, da bi slednji lahko začeli resno graditi najemniška stanovanja – v zadnjih tridesetih letih je za to Slovenija namenjala v povprečju 0,04 odstotka BDP-ja na leto, evropsko povprečje je desetkratnik tega. Uvedbo minimalnega davka na kapitalske prihodke. Slovenija ga na tem področju praktično nima. Področje zdravstva predvideva prenos dodatnega zdravstvenega zavarovanja iz zasebnih družb v javno blagajno, s čimer bo država nemudoma razpolagala z vsaj 60 milijoni evrov več, ki zdaj ostajajo zasebnim družbam. Prišli smo le do polovice časovnice – a že iz navedenega je jasno, da ne more obstajati v tej državi niti ena politična stranka, ki politiko razume kot delovanje v dobro ljudi, ki bi temu lahko nasprotovala. Nasprotno: večina starih političnih strank bi se morala posipati s pepelom, ker so vsa ta vprašanja toliko desetletij zavestno zapostavljale.

A strah nas je, da so zadeve še hujše: da se tem politikom, ki so tako godrnjali, zdijo te težave popolnoma nepomembne, obrobne, pa še drage. Ker jih ne čutijo. Ker ne razumejo, da nihče noče biti čistilka, ki jo mečejo iz ene najemne firme v drugo, potem ko je 30 let čistila ptujsko osnovno šolo in bila del kolektiva (to je dejanski primer). Ker tem politikom tega ni treba živeti. Ker lahko svojim otrokom stanovanja kupijo in ne razumejo, zakaj komu sploh pride na misel, da plačuje najemnino. Zakaj najemajo stanovanja, naj si ga raje kupijo, če parafraziramo znamenito, naj jejo potico, če nimajo kruha.

Ta sporazum dejansko vrača to koalicijo v čas, ko so se o teh stvareh še pogovarjali. V bistvu bi moral Han ob podpisu sporazuma reči, da je še dobro, da na vsake 14 dni pride na obisk sestra, ki študira v mestu, in domačim pove, kako dejansko živi v svoji študentski sobici za 300 evrov, kako upa, da ji ne bo treba ustanoviti s.p.-ja, a da ne bi več rada delala kot prekarna delavka. No, v dejanskih družinah to že vedo, zato je kosilo ob prihodu te hčere vedno malo boljše.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.