Velika tveganja za vse

Stroški in tveganja trdega brexita so enako nevarni za Veliko Britanijo in Evropsko unijo. Obe strani sta obsojeni na zgodovinsko partnerstvo, če to želita ali ne.

Brexit je postal v zadnjih treh letih simbol politično-ekonomske zmede razvitega zahodnega sveta. Povzročil je neverjeten politični kaos, velika ekonomska tveganja, razkril je grozljivo preračunljivost političnih elit. Leta 2016 se je referendumska odločitev o izstopu zdela ekonomsko sporna, toda politično obvladljiva. Večina Britancev je tedaj verjela, da bodo ohranili ekonomske koristi skupnega trga, zavrgli pa politične obveznosti članstva. Izstop so Britanci razumeli kot dokaz svoje politične zrelosti in ekonomske častivrednosti. Po treh letih so povsem izgubljeni, politična kriza brez primere je ohromila državo, ekonomske posledice so vsak dan bolj uničujoče. Parlament je izstopni sporazum dvakrat prepričljivo zavrnil, hkrati pa z minimalno večino tudi kaotičen brexit brez dogovora. Tako Velika Britanija kot Evropska unija sta veliki poraženki, brexit je prvi korak britanskega regionalnega razpada, pomeni začetek konca sedanje EU. Tako usodnega trenutka ni Evropa doživela od leta 1939.

Britanci so vseskozi z veliko skepse opazovali nastanek EU kot nemško-francoski politično-ekonomski projekt. ZDA so v petdesetih preprečile nemške ambicije politične unije, Britanci so v šestdesetih doživeli dve de Gaullovi zavrnitvi (1963, 1965). Vstop VB v EU so leta 1973 politično spretno izpeljali Heatovi torijci, toda po slabih treh letih je VB preživela prvi referendum glede obstoja v EU. Vse to je za desetletja zaznamovalo položaj Združenega kraljestva v EU. Prvi zadeva permanentno notranjepolitično prerivanje med laburisti in torijci glede možnosti razvoja VB znotraj EU. Drugi poudarja razmeroma poseben položaj VB v EU, od selektivnega pristopa glede lastne valute in mejnega režima do posebnega fiskalnega statusa otoške članice. Tudi kasneje v evru in schengenski ureditvi vidi osrednjo grožnjo svoji ekonomski in politični suverenosti. In tretjič, VB pomeni svojevrstno protiutež francosko-nemškega združevanja EU. Britanci so vseskozi zagovarjali tržne principe povezovanja, nasprotovali so skupni monetarni in fiskalni politiki EU. Stali so na klasičnih liberalnih stališčih do evropske centralizacije. Kot najstarejša parlamentarna demokracija in ustavna monarhija so bili nekakšni svetovljani EU.

Leta 2013 je tedanji prvi predsednik Cameron obljubil nacionalni referendum, ki naj bi za vedno odpravil britanske dileme, ali ostati ali oditi iz EU. Želel je obračunati z lastnimi strankarskimi nasprotniki in speljati na politični led laburiste. Verjel je v potrditev VB v EU, toda pri tem se je grdo uštel. Spregledal je, da je prvi referendum nastal konec zlatega obdobja rasti EU, drugi, junija 2016, pa je obtičal v močvirju krize EU, ruske aneksije Krima in usodnega migracijskega vala. V množici političnih poenostavitev, ekonomskih laži in zavajanj so Britanci z minimalno večino potrdili brexit. Toda brexit je bil zgolj vrh ledene gore starih in novih političnih delitev. Anglija in Wales sta glasovala za brexit, Škotska, Severna Irska in London za EU. Seveda, EU je za VB največji izvozni trg, največji vir tujih investicij, londonski City je bil globalno finančno središče EU. Danes tudi uradne analize priznavajo visoke transakcijske in oportunitetne stroške izstopa. Letna stopnja gospodarske rasti bo za več kot desetletje nižja za 0,8 odstotka, negativni javnofinančni učinki bodo 5–6 odstotkov BDP-ja, Britanci vsak dan berejo o umiku in zapiranju podjetij, odhaja Honda, Airbus … Ekonomsko je brexit v sedanjih razmerah za VB povsem izgubljena igra.

EU je sicer prevzela britanski neoliberalizem, toda to ni preprečilo britanskega skepticizma do EU kot primarno političnega projekta celinske Evrope. V sedemdesetih in osemdesetih letih so položaj VB v EU opravičevali s pozitivnimi ekonomskimi učinki, naslednji dve desetletji predvsem s političnim vplivom, ki ga ponazarja sloviti govor Thatcherjeve v Brugesu (1988). Premierka

Mayeva je dvoletne dogovore z EU o brexitu želela ohraniti v teh okvirih, toda s povsem drugačnimi sredstvi. Politični izstop zanjo pomeni hkrati odstop od skupnega trga in carinske unije, v trumpovskem duhu stavi na nove trgovinske sporazume, podobne onim med EU in Kanado. EU je nasprotno ponujala nekakšno norveško ali švicarsko različico, kjer vsaka recipročna pravica tudi nekaj stane. Končni sporazum med britansko vlado in evropsko komisijo je torpediral britanski parlament, ki zdaj vodi nepredvidljivo igro brexita. V treh mesecih podaljška, tja do junija, ni mogoče izpeljati ničesar. Britanci v tem času ne morejo izpeljati novih volitev ali referenduma, EU pa ne bo spreminjala pogodbe sredi evropske menjave oblasti.

Nekaj možnih rešitev bolj spominja na politično utopijo. Skupno spoznanje, da sta tako VB kot EU v skupnem čolnu, ki ogroža obe strani, lahko vodi do zaveze popravka sporazuma do sredine 2020. V tem primeru bi dobili nekakšno norveško varianto skupnega trga. Druga možnost so nove britanske volitve ali ponovljen referendum, iskanje legitimnosti brezglave politike je stara demokratična panaceja. Tretja možnost je zamenjava Mayeve znotraj torijcev in potrditev sedanjega sporazuma zunaj partijskih delitev in političnega prestiža. Vse drugo vodi v popoln politični kaos, ki bo sprožil nepredvidljivo krizo v VB in EU. Končni izhod je lahko politični razpad obeh skupnosti do leta 2025.

Stroški in tveganja trdega brexita so enako nevarni za VB kot za EU. Obe strani sta obsojeni na zgodovinsko partnerstvo, če to želita ali ne. Kaotičen političen izstop sploh nima ekonomskih izračunov posledic, čeprav je plan B realna alternativa sedanjih neumnosti. Zato bi morala EU privoliti v spremembe sporazuma, VB pa v eno od variant vključitve v sistem EU. To pa zahteva čas in politično voljo, oboje ima tudi svojo ceno. Žal jo bodo plačali nemočni državljani na obeh straneh reke.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.