Marjan Horvat  |  foto: Uroš Abram

22. 3. 2019  |  Mladina 12  |  Kultura  |  Portret

Sinja Ožbolt, plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja

… ki je prejela nagrado Ksenije Hribar za življenjsko delo

Plesno-gledališka predstava z naslovom Blago(r) narodu morda najnazorneje izpričuje vizijo sodobnega plesa Sinje Ožbolt, katere ključni del je preplet estetskih sestavin z etičnimi. V predstavi, ustvarila jo je leta 2015, ji je namreč uspelo v »govorici« plesa poustvariti občutek nelagodja, ki je spričo recidivov gospodarske krize in strahu pred prebežniki tedaj preveval številne v družbi. Toda ta občutek nelagodja – umetnica ga je izrazila s sunkovitimi ali ponavljajočimi se gibi, z gibi, ki si želijo premika, a zaradi samih omejitev telesa ali zunanjih prisil niso takšni, kot bi lahko bili – po njenem izhaja iz bojazni ljudi, da bodo zaradi teh »motečih« dejavnikov prikrajšani za lasten užitek, za življenje, kakršno so si zamislili. To misel je v predstavi podkrepila s projiciranjem slike Splav Meduze v ozadju odra. S to znamenito podobo se je francoski slikar Theodore Gericault odzval na dogodke po brodolomu francoske ladje v bližini današnje Mavretanije v začetku 19. stoletja. Večini bogatih in vplivnih s te ladje, na kateri je bilo 400 potnikov, je namreč na rešilnih čolnih uspelo doseči kopno. Tudi posadka in manj premožni bi se lahko rešili, če kapitan ne bi prerezal vrvi, s katero so na enega izmed čolnov privezali splav, ki so ga zbili iz desk ladijskega trupa. Večina ljudi s splava, okoli 150 jih je bilo, je na dvotedenskem potovanju storila samomor, zblazneli so, ali pa so postali žrtev kanibalizma sotrpinov. Kopno jih je dosegla le peščica.

Zanimivo je, da tudi poznavalci sodobnega plesa njene predstave označujejo za abstraktne. Morda zato, ker umetnica s svojimi koreografijami, zlasti tistimi, ki jih je ustvarila konec osemdesetih in v devetdesetih letih – tako je zaznala komisija v obrazložitvi nagrade – nekako »strukturira« nezavedno. Tej misli Sinja Ožbolt pritrjuje z navedbo misli filozofa Mladena Dolarja, da se je treba neustrašno ozreti tja, od koder mnogi odvračajo pogled. Vendar se ne strinja z mislijo, da so njene predstave hermetične. Res je, da je njeno (po)ustvarjanje občutij in nelagodja, denimo v predstavi Blago(r) narodu, utemeljeno na premišljenem koreografskem konceptu, a njene predstave poleg etične razsežnosti vedno vsebujejo tudi »zgodbo«. Specifično strukturo zgodbe, takšno, ki temelji na misli filmskega režiserja Godarda, da ima vsaka zgodba začetek, sredino in konec, vendar ne nujno v tem zaporedju. »S temi besedami bi lahko opredelila svoje koreografije; včasih se mi zdi, da tudi svoje življenje,« pravi.

Že kot otrok je na črno-belem televizorju občudovala baletne plesalke in umetnostne drsalke in si na podlagi njihovih gibov zamišljala, izmišljala svoje koreografije; »ustvarjala« jih je v tišini, včasih pa ob spremljavi glasbe z nekaj plošč, ki so jih tedaj imeli doma: plošč s klasično glasbo in drugih z napevi Arsena Dediča, ki ga je njena mama oboževala. Zaradi očetove službe se je družina pogosto selila. Iz Ljutomera v Maribor in v Štrigovo, nato pa, ko je bila stara 10 let, v Zagreb. Mama, ki je spodbujala njeno umetniško izražanje, jo je v tem mestu hotela vpisati v baletno šolo, vendar jo je, ko si je na eni izmed plesnih ur ogledala precej surov »dril« nadobudnih baletnih plesalk, raje vpisala na šolo za »suvremeni ples«. Po letu dni bivanja v Zagrebu se je družina preselila v Ljubljano. V tem mestu si je plesno znanje najprej pridobivala na »oddelku za izrazni ples«, ki ga je vodila Živa Kraigher, nato v šoli Kazina, ob koncu gimnazijskih let pa se je vključila v skupino plesalk Studia za svobodni ples, kjer je sodelovala denimo z Daliborko Podboj, Nejo Kos in Jasno Knez. Prelomnica v njeni karieri je bilo srečanje s plesalko in koreografinjo Ksenijo Hribar. Na njeno pobudo se je v začetku osemdesetih preselila v Anglijo in tam končala študij na znameniti London School of Contemporary Dance. Po vrnitvi v Slovenijo je sredi osemdesetih pomembno prispevala k ustanovitvi Plesnega teatra Ljubljana.

Sinja Ožbolt, plesalka in avtorica desetin avtorskih predstav in koreografij, v zadnjem desetletju tudi poučuje. Izredno jo veseli, da lahko svoje bogato znanje s področja sodobnega plesa predaja novim generacijam. Seveda pa tudi na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana (SVŠGUGL), kjer uči, dijakinje in dijake usmerja v razumevanje umetnosti, ki vsebuje tudi etično razsežnost. Ker je ples posebna umetniška zvrst, ki mora in zmore v gledalcih (po)ustvariti občutke le s kinetiko teles, skuša svojim dijakom privzgojiti še – kot pravi – »atletiko očesa«. Njena prizadevanja za ustrezno razumevanje sodobnega plesa kot umetniške zvrsti v slovenski družbi se obrestujejo, o čemer pričajo tudi odzivi staršev dijakov in dijakinj, ki jih poučuje. »Še vedno velikokrat slišim: Joj, lepo je, ampak ničesar nisem razumel/a. A vse pogosteje vendarle dodajo še: Bilo je dobro, nekaj se je zgodilo, kar je že korak v pravo smer,« pravi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.