Lara Paukovič

22. 3. 2019  |  Mladina 12  |  Kultura

»To knjigo morate prebrati!«

Knjižni blogi pri nas in kako se razumejo z literarno kritiko

Maja Šučur, literarna kritičarka: »Tisti blogerji, ki imajo zgolj piarovske sposobnosti, izkušenega bralca ne bodo pretentali.«

Maja Šučur, literarna kritičarka: »Tisti blogerji, ki imajo zgolj piarovske sposobnosti, izkušenega bralca ne bodo pretentali.«
© Uroš Abram

Blogerji in samooklicani spletni vplivneži – to so ljudje, ki življenje in poglede na svet v obliki virtualnih dnevnikov in posnetkov ali prek družabnih omrežij delijo z javnostjo, pri tem pa vzpostavljajo nekakšen kult osebnosti – imajo na javno sfero 21. stoletja vsaj takšen vpliv kot denimo znani igralci in glasbeniki. Področij, s katerimi se ukvarjajo, je precej: od potovanj in avtomobilizma do knjig, kulinarike in ličenja. Vzpon tistih, ki na svojih kanalih svetujejo v zvezi z najnovejšimi lepotnimi proizvodi in hrano, mimogrede pa priporočajo še kakšno knjigo, pa tudi takšnih, ki so polnokrvni knjižni blogerji, pri tem pa – torej pri knjigah, ki jih priporočajo – pogosto bolj sodelujejo z založbami, kot se zanašajo na svoj okus, je precej preoblikoval literarno področje. V tujini je tako že kar nekaj časa. Že leta 2012 je bil Peter Stothard, takratni urednik tedenskega časopisa o literaturi in kulturi The Times Literary Supplement, kritičen do knjižnih blogerjev – njihov vzpon bo šel na škodo literature, je opozoril.

»Ljudi bodo spodbudili h kupovanju in branju knjig, ki so slabe, dobre bodo odrinjene na stran, in to bo za vse zelo slabo,« je takrat njegove besede povzel Guardian. »Literarna kritika mora prepoznati tisto, kar je dobro in kar se bo prijelo – in pojasniti, zakaj je dobro. Ne potrebujemo literarnega kritika, ki piše, da je novi Ian Rankin dober. Ljudje, ki ga poznajo, ne potrebujejo takšnih pojasnil. Če želimo ohraniti književnost in jezik, moramo biti pozorni na novosti, na stvari, ki so nekaj drugačnega v primerjavi s tistimi, ki so bile narejene pred tem. To so morda tudi knjige, ki se nam zdijo neprijetne, ob katerih ne uživamo, a so zelo pomembne za prihodnost književnosti,« je še dejal.

Sedem let pozneje je tudi domača literarna kritika (in umetnostna kritika nasploh) v težavah. Vseeno ne od včeraj – o krizi kritike poslušamo in se pogovarjamo že vsaj, odkar so propadli Pogledi, prostor za strokovno kritiko pa se je nedavno skrčil tudi v dnevnem časopisju. Lani jeseni je v organizaciji Literarno-umetniškega društva Literatura potekal že peti kritiški simpozij Umetnost kritike, tokrat z zgovornim naslovom Refleksija umetnosti v družbi, kjer je bila ena od bistvenih točk ta, da potreba po refleksiji glede na nastanek številnih novih spletnih revij, blogov, videokritik in esejev, mnenjskih notic in komentarjev ter konec koncev vse večje pomembnosti družabnih omrežij še nikoli ni bila večja, zato je presenetljivo, da se prostor za kritiko krči.

Blogerjeva verodostojnost je pogosto odvisna od njegove sposobnosti za samopromocijo in od sledilcev na družabnih omrežjih.

Toda ravno v tem je kleč: razlog za odrinjenost kritike ni le to, da je bila včasih kritika interpretativna, danes pa je bolj doživljajska; da je nehala biti polje družbenega boja in da živimo v času konca ideologij, v katerem potreba po vrednotenju reči ni več tako zelo prisotna, kot so denimo prejšnji teden ugotavljali kritiki, povabljeni v studio ene izmed oddaj nacionalne televizije – pač pa ravno dogajanje na družabnih omrežjih in na spletu. To se zlasti pozna v literarni kritiki. A v Sloveniji se knjižni blogi, ki naj bi najbolj ogrožali kritiško področje, niso tako hitro prijeli kot drugod: njihov porast oziroma vsaj porast števila blogerjev, ki dejavno sodelujejo tudi z založbami in imajo močne sledilce na družabnih omrežjih, opažamo šele zadnji čas.

Dajanje prednosti všečnim knjigam

Knjižni blogi se seveda ne lotevajo knjig, ki se »zdijo neprijetne, a so pomembne za prihodnost književnosti,« kot je to lepo ubesedil Peter Stothard – redko zasledimo zapise o delih, ki avtorjem blogov ne bi bila všeč. Sem ter tja morda omenijo vidik posamezne knjige, ki bi bil lahko malo bolj dodelan, v osnovi pa mora biti njihova bralska izkušnja, da o knjigi pišejo, prijetna, zapisi pa všečni. To velja tudi za domače blogerje. »Moje načelo je, da priporočim zgolj knjige, ki so v meni nekaj sprožile in o katerih lahko kadarkoli prepričljivo govorim oziroma pišem. Knjige, ki so po mojem mnenju slabo napisane, nimajo dodane vrednosti, me pustijo ravnodušnega, mi ne odkrivajo sveta, ne vzpostavijo dialoga z mano, dam na stran,« pravi Damjan Zorc, avtor bloga Peripetije. Z njim se strinja tudi Nina Prešern, ki piše enega bolj priljubljenih in znanih blogov v Sloveniji, Gospodična Knjiga. »Knjig je veliko preveč, zato sem pri odločitvi za branje izbirčna. Z doslednim pregledom knjižne ponudbe knjige razdelim na tiste, ki jim želim nameniti veliko časa, in tiste, ki jim ga ne bom. Verjamem, da ima za druge pri tej izbiri vlogo tudi Gdč. Knjiga, kar je velika odgovornost. Ni pa nujno, da mi je čisto vse v neki knjigi zelo všeč. Oziram se po celoti, pri tem pa poskusim na besedilo pogledati tako, da bi opazila dele, ki jih lahko zelo pohvalim, in tiste, ki me niso povsem prepričali.«

Nina Prešern, Gospodična Knjiga: »Ko javnost blog vidi kot pomemben usmerjevalec svojega branja, blog pa ima premišljen koncept ter je zelo obiskan, je treba blogerja tudi finančno podpreti.«

Nina Prešern, Gospodična Knjiga: »Ko javnost blog vidi kot pomemben usmerjevalec svojega branja, blog pa ima premišljen koncept ter je zelo obiskan, je treba blogerja tudi finančno podpreti.«
© Uroš Abram

Da je to, da se literarni kritiki ukvarjajo s celotno knjižno produkcijo, blogerji pa pišejo le o knjigah, ki so jim všeč, pravzaprav glavna razlika med obema kategorijama, meni Urška Bračko, ki je z blogom Booknjiga med knjižnimi blogerji še novinka, a ji je v kratkem času že uspelo pridobiti kar nekaj sledilcev. »Če bloger prebere knjigo, ki mu ni kaj preveč všeč, potem o njej raje ne bo pisal. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da imajo kritiki po navadi tudi neko strokovno podlago za pisanje kritik, blogerji pa redko. A ne glede na način pisanja nam je vsem skupno veselje do branja, zato menim, da bi moral biti večji poudarek na gradnji sodelovanja.«

»Kritik in bloger imata pomembno skupno značilnost: družila naj bi ju čim boljša argumentacija izraženega mnenja o knjigi, le tako ohranita zaupanje bralcev,« dodaja Nina Prešern. »Sicer pa se razlikujeta tudi v tem, da je literarni kritik v besedišču in mislih bolj zapleten, njegova besedila ciljajo na visoko izobraženega in literarno razgledanega bralca. Knjižni bloger slog sprosti, besedilo je zato razumljivejše množici.«

Pomembnost družabnih omrežij

Blogerji torej, vsaj tako se zdi, nimajo občutka, da bi ogrožali literarne kritike. Kaj pa ti menijo o njih? »Če nekaterim blogerjem na literarnovednem področju zmanjka, jim mesto objave omogoča komunikativnejšo obravnavo; morda uporabnika pridobijo na svojo stran z navdušenjem, to gre slovenskim bralcem lažje v uho kot slovenskim literarnim kritikom z jezika. A utegne hiter pregled največjih slovenskih literarnih blogerskih vplivnežev pokazati, da niso brez literarnih kompetenc – in nisem še zasledila, da bi kdo od njih v branje priporočal neprebavljivi pofl, četudi so jim knjige morda v sklopu taktičnih promocijskih strategij podtaknile založbe. Tisti blogerji, ki imajo zgolj piarovske sposobnosti, izkušenega bralca tako ali tako ne bodo pretentali,« meni Maja Šučur, kritičarka in kulturna novinarka, prejemnica Stritarjeve nagrade za mlado kritičarko za leto 2017. »V Sloveniji na leto izide 6000 knjig, 40 odstotkov Slovencev pa na leto ne prebere niti ene. Se bo kakšen od njih najprej odločil za branje literarne kritike? Malo verjetno. Prej se bo znašel na kakšnem od blogov, ki so – zaradi poznavanja ciljne publike in personaliziranega pristopa priljubljenega blogerja, ki bralsko izkušnjo in z njo svojo spletno persono lahko promovira celo na družabnih omrežjih – do mimoidočega uporabnika praviloma prijaznejši od množic za platformami in specializiranimi revijami, ki še gojijo literarno kritiko,« nadaljuje. »Z vsem tem ni nič narobe, v slovenski knjižni verigi imamo oboji, kritiki in blogerji, svoje naloge. In predvsem isti cilj – v poplavi informacij želimo do človeka uspešno dostaviti tiste, ki naj bi bile čim bolj vredne vezanja med knjižne platnice.«

Urška Bračko, Booknjiga: »Če bloger prebere knjigo, ki mu ni kaj preveč všeč, potem o njej raje ne bo pisal.«

Urška Bračko, Booknjiga: »Če bloger prebere knjigo, ki mu ni kaj preveč všeč, potem o njej raje ne bo pisal.«

A ker gre pri knjižnem blogerju vendarle za to, da bralcem »dostavlja« knjige, ustrezne njegovemu bralskemu okusu, ki je ožji kot kritiški okus, si mora pridobiti neko verodostojnost, drugačno od literarnega kritika ali teoretika – za tega naj bi jamčilo strokovno znanje. Blogerjeva verodostojnost pa je pogosto odvisna od njegove sposobnosti za samopromocijo in od sledilcev na družabnih omrežjih, ki so danes skorajda nepogrešljiv del bloga. Več ljudi ko mu uspe nagovoriti, verodostojnejši je – očitno. Najraje imajo blogerji Instagram, kjer lahko objavljajo estetske, skrbno obdelane fotografije knjig, ki jih berejo, še vedno pa je priljubljen tudi Facebook. Ko smo že pri sledilcih, velja omeniti, da se te številke pri knjižnih blogerjih vseeno vrednotijo malo drugače kot denimo pri domnevnih gurujih ličenja, ki imajo lahko (v Sloveniji) tudi po 20 tisoč sledilcev. Če jih ima knjižni bloger blizu tisoč, je to že solidna baza. Gospodična Knjiga Nine Prešern ima na Facebooku na primer 3500, na Instagramu pa skoraj 1500 sledilcev.

Če se bodo knjižni blogi in pripadajoči profili na družabnih omrežjih še naprej množili, je naloga nas vseh, da poskušamo stanje uravnotežiti.

»V ospredju mora biti zgodba. Knjižni bloger mora ponuditi celoten paket, v objave mora dati tudi nekaj sebe, tako da bralci vedo, kaj lahko pričakujejo, in se vračajo tja, kjer so jim zapisi blizu. Tu brez družabnih omrežij ne gre, vendar mora biti temelj spletna stran, ki bralcu sporoča, da misliš resno. Družabna omrežja pa so izvrsten kanal, v katerem se objave promovirajo,« pove Damjan Zorc (njegove Peripetije imajo okoli 2500 sledilcev na Facebooku), ki vidi v priljubljenosti knjižnega blogerja tudi dobro odskočno desko za druge priložnosti in posle. Tu se knjižni bloger še enkrat jasno loči od tradicionalne predstave o literarnem kritiku, ki naj bi bil v prejšnjem stoletju, ko je bila moč literarne kritike na vrhuncu, predvsem družbena in moralna avtoriteta – a konec koncev brez prilagajanja trgu ne gre. »Če je zgodba knjižnega blogerja dobra, ima zaradi nje lahko posredne koristi, priložnosti se lahko odprejo drugje, od samega bloga seveda ni mogoče živeti, saj je za zdaj vse, kar bloger otipljivega dobi, knjiga. Vse skupaj je še zelo v povojih, spletno delovanje, naj gre za knjige ali fotografije, je pri nas še zelo na začetku in v tem pogledu precej capljamo za preostalim svetom. Naročniki bodo morali odkriti zgodbo za tem, kar počnejo knjižni blogerji, in v to zgodbo bi moralo biti vključeno honoriranje – na ta način bi bila tudi odgovornost na obeh straneh večja,« še pravi Zorc.

So blogerji pri nas plačani?

»Naša skupnost knjižnih blogerjev se v zadnjem času malo bolj trudi, da bi postali opaznejši za širše množice in hkrati tudi za založbe. Vendar se te motijo, če mislijo, da delujemo na enak način kot novinarji, kritiki, ki dobijo recenzentske izvode in nato nekaj napišejo o knjigi. Pozabljajo, da imajo oni, če recimo delujejo znotraj nekega kulturnega uredništva, službo, v kateri so za to plačani. Večina knjižnih blogerjev pa ima bloge zaradi veselja do knjig, branja in pisanja – in ponujeni recenzentski izvodi so za nas vsekakor premalo,« poudarja Urška Bračko. »Dokler založbe na nas ne bodo začele gledati kot na potencialne zunanje ali notranje sodelavce, mislim, da se na tem področju ne bo nič premaknilo.«

Nina Prešern je odločnejša. »Menim, da si lahko bloger sam uredi honorarni vidik, seveda ne prvi dan, ko odpre blog. Ni nujno, da bo na drugi strani zmeraj naletel na razumevanje potrebe po plačilu objav, ki jih ustvarja, a dobro je, da sam vidi, kaj dobrega s takimi vsebinami počne za knjigo, avtorja, založbo – neposredno povečuje prepoznavnost knjige in posredno pripomore k prodaji. Včasih pri dogovarjanju za plačilo slišim: ’Saj veste, kako je v založništvu, ni denarja ...’ V Sloveniji s podporo ali brez nje izide zelo veliko knjig, ki jih založbe želijo prodati. Standardne prodajne poti niso več dovolj, to je na drugih področjih marsikdo že ugotovil. Prodaja knjig se pri nas zmanjšuje. Sprašujem se, zakaj bi vidnejši slovenski knjižni blogerji pisali objave o knjigah brezplačno. Ko to preraste meje hobija, ko javnost blog vidi kot pomemben usmerjevalec svojega branja, blog pa ima dolgoročen in premišljen koncept ter je zelo obiskan, potem je treba blogerja tudi finančno podpreti. Le tako bo še naprej dvigoval bralno kulturo, povečeval prepoznavnost ter prodajo knjig, sicer gre vse na račun njegove dobre volje in prostega časa. Kaj kmalu spozna, da je to prevelika žrtev, in blog kljub vsej ljubezni do knjig počasi zamre.«

Damjan Zorc, Peripetije: »Če je zgodba knjižnega blogerja dobra, ima zaradi nje lahko posredne koristi.«

Damjan Zorc, Peripetije: »Če je zgodba knjižnega blogerja dobra, ima zaradi nje lahko posredne koristi.«
© Domen Pal

Seveda je tudi dogovarjanje za honorirane objave dvorezen meč. Pri Nini Prešern, ki je, preden je začela pisati blog, diplomirala iz slovenščine in sociologije in obiskovala delavnice literarne kritike pri Petri Vidali, na blogu pa si prizadeva za strokovnost – ne le pri priporočilih za odrasle, tudi pri tistih za otroke v rubriki »Berem sinku«, kjer poudarja pomen ilustracij v otroških knjigah –, gre res za dolgoročen in premišljen koncept bloga. Ta lahko upravičeno postane pomemben usmerjevalec družbenega mnenja in si na podlagi tega za pisanje o knjigah pridobi honorarje, tako kot kulturni novinarji ali kritiki. Marsikdo – v tujini in pri nas – pa v knjižni blog ne vlaga toliko dela in truda, a začne hitro razmišljati, kako bi lahko z njim tudi kaj iztržil – pri tem pa se ni pripravljen potruditi niti za koherenten, kaj šele za bolj poglobljen zapis o knjigi. Če se bodo knjižni blogi in pripadajoči profili na družabnih omrežjih še naprej množili, je torej naloga nas vseh, da poskušamo stanje uravnotežiti. Literarni kritiki bi si morali, kot pravi Maja Šučur, nehati prizadevati za poveličevanje objektivnosti in naj bi raje dejavneje vlagali v zmožnost argumentiranja, po kateri se ločijo od knjižnih blogerjev; naloga založb in avtorjev pa je, da kljub dostopni promociji, ki jo ti blogerji pomenijo, ne pošiljajo knjig vsem in ne sodelujejo kar z vsemi po vrsti. Promocija sicer ni nekaj, kar bi bilo slabo samo po sebi, tudi če gre za »vzvišeno« področje literature – a mora biti premišljena. »V Sloveniji še vedno lažje sprejmemo promocijo kozmetičnih izdelkov in avtomobilov, za knjige pa pogosto tudi založniki in avtorji menijo, da bodo kar same poklicale s polic. Preveč jih je, bralcev je malo, kupcev knjig prav tako, zato tudi za knjigo ni dovolj le, da izide. Za pozornost ljudi ob novem knjižnem naslovu se moramo bolj potruditi. Seveda premišljeno in ne vsepovprek,« sklene Nina Prešern.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.