Janko Lorenci

Janko Lorenci

29. 3. 2019  |  Mladina 13  |  Kolumna

Otročje o otrocih

Odnosi med generacijami

Šolska stavka je infantilna, ta mladina sploh ne ve, za kaj gre, je rekla Vesna Vuk Godina v nacionalkini oddaji Moje mnenje. Drugi nastopajoči so govorili približno isto, častna izjema je bil le Gregor Golobič. Nekaj podobnega kot Godina je dejal vodja nemških liberalcev Christian Lindner: s podnebnimi spremembami naj se ukvarjajo profiji. Mediji so ga zato grdo zdelali, češ, ti profiji so podnebno krizo ustvarili.

Kar govorita Godina in Lindner, je otročja reakcija ozkogledih odraslih na akcijo (napol) otrok. Gibanje Petki za prihodnost Grete Thunberg ima med drugim izrazito medgeneracijsko razsežnost. Že zato, ker bodo podnebne in druge okoljske spremembe na zdajšnje generacije delovale različno; najbolj bodo prizadele ta čas še mlade, najmanj zdaj stare, deloma, a zanesljivo pa tudi že odrasle, z godinami in lindnerji vred. Tudi sicer se te tri generacije v marsičem razlikujejo. Srednja je najštevilnejša, v glavnem vsa zaposlena, najbogatejša in najvplivnejša. Mlada in stara sta bistveno na slabšem. A tudi med njima so razlike.

Mlada še čaka pred vrati osrednje arene dela, premožnosti in vpliva ali vanjo šele vstopa, stara je zvečine že v pokoju. Če so mladi in stari že ali še na trgu dela, so si po malem tekmeci; mladi vidijo v odlaganju upokojitve neljubo konkurenco, stari v mladih gmoto, ki jih sili v penzijo, pogosto drugo ime za revščino in postopno slovo od življenja. Obe skupini sta zaradi šibke prisotnosti v središču dela in odločanja ranljivi.

Različni sta njuni časovni perspektivi. Mladi imajo pred sabo skoraj vse življenje, stari le njegov ostanek. Tudi zato je stara generacija praviloma bolj statusquojevska kot mlada. Prav na ekološkem področju prihaja ta različna perspektiva posebej do izraza. Ni naključje, da zaradi ogroženega podnebja protestirajo mladi. V prihodnje bodo še bolj.

Poleg tega je pomembna razlika v številnosti. Delež mladih v celotnem prebivalstvu se relativno krči, delež starih narašča. Ta demografska gibanja, značilna za ves Zahod in vedno večji del sveta, dajejo starim v razmerju do mladih nekaj dodatne politične moči. V Sloveniji upokojenska stranka živi, stranka mladih pa je odmrla. Hkrati je spreminjanje številnosti eden izmed vzrokov medgeneracijske napetosti: vedno manj ljudi dela in vzdržuje pokojninski sistem, vedno več je upokojencev, ki jim sicer status nikakor ni podarjen, saj so zanj vsak mesec delovne dobe plačevali.

Te in druge razlike porajajo med generacijama napetosti, ki same po sebi niso res ostre. Blaži jih marsikaj, med drugim dejstvo, da je vsak najprej mlad, nato odrasel in potem, če nima smole, star. To prehajanje med generacijami veča empatijo in gladi napetosti, enako kot sorodstvene vezi na mikroravneh in pa dosežena civilizacijska stopnja, izražena tudi s pokojninskim sistemom in drugimi varnostnimi mrežami.

A tu je problem: civilizacijska stopnja na Zahodu se prej niža kot viša. Temu lahko rečemo tudi brutalizacija kapitalizma, to pa zaostruje medgeneracijske odnose. Sistem, ki ga zaznamuje neoliberalizem, meri vse živo predvsem z ekonomskimi vatli. Ekonomizacija vsega počez pomeni, da se vrednost posameznika in skupin meri zlasti po tem, koliko prispevaš k BDP, koliko »denarja« ustvariš. Mladi in stari, kot rečeno šibko zastopani na trgu dela in tam, kjer se odloča, tako samodejno postanejo manjvredni. Starost – »premajhna« ali »previsoka« – določa položaj na družbeni lestvici, zapostavljenost mladih in starih pa tako postane »normalna«. Če nisi »uporaben« (storilen, tekmovalen, konkurenčen …), si odveč.

Hkrati privatizacija, umikanje države, drastična neenakost, diktat dobičkarstva itd. uničujejo socialno državo, zgrajeno, da bi varovala šibke dele družbe – tudi mlade in stare. Opuščanje tega varovala pušča za sabo materialno in psihološko opustošenje, zaostruje antagonizme med posamezniki in družbenimi skupinami in ustvarja popadljivo družbo.

Popadljivi in spačeni postajajo tudi medgeneracijski odnosi. Vzemimo na primer kult ali kar kulturo večne mladosti – in to v družbi, ki se naglo stara. Deloma gre najbrž za refleksni odziv na to generalno staranje, hkrati pa za še eno manipulacijo. Zganja se kult, ki poveličuje mladost in lepoto, toda mladi se v resnici držijo na kratko, v prekarnosti in socialni negibnosti. Kult mladosti je cenena tolažba in lažni privilegij, ki propagandistov nič ne stane. V mladih (in tistih srednjih let) zbuja strah in odpor do starosti, za stare pa je vir frustracij in predsodkov o neodgovorni in sebični mladini. Kam vodi konfrontiranje generacij, je strašljivo pokazal Eurobarometer iz leta 2009, ko je kar četrtina vprašanih v mili Sloveniji menila, da so stari ljudje v družbi odveč.

Hočemo reči, da si stari, mladi in tudi tisti vmes nikakor niso sovražniki, imajo pa skupnega sovražnika – sistem, neoliberalno ureditev, ki s prastaro taktiko deli in vladaj spodbuja boj vsakogar proti vsem. V taki razparcelirani, konfliktni, kaotični družbi je teže razpoznati celotno sliko, resnične nasprotnike in dejstvo, da znotraj vsake od teh treh skupin obstajajo povprečne večine in pa – največ seveda v srednji – bogate, vplivne, statusquojevske manjšine. Če s kom, se je treba spopasti z njimi in s sistemom, ki jim prinaša privilegije in ga zato nočejo spremeniti. Čeprav je neznosno živeti v ureditvi, ki je tako bolna, da stari starši postajajo sovražniki vnukov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.