Janko Lorenci

Janko Lorenci

5. 4. 2019  |  Mladina 14  |  Kolumna

Izumiramo?

Gibanja slovenskega prebivalstva

Nedavni posvet pri predsedniku države o naših demografskih gibanjih je prinesel znane ugotovitve. Vse so imele pridih alarmantnosti, najbolj dramatične pa so govorile, da Slovenci izumiramo. To je pretiravanje, toda trendi so res slabi, saj nizka rodnost ne zadostuje za obnavljanje prebivalstva. Vse projekcije zato napovedujejo krčenje in staranje tu živečih. A če nas to tolaži, nismo sami: rodnost v Sloveniji za malenkost presega evropsko povprečje.

Deželo prazni tudi izseljevanje, ki se je v zadnjih letih ustalilo pri nekaj tisoč dušah. Izseljujejo se v glavnem mladi ljudje, s čimer se še krči že tako skromen delež mladega prebivalstva. Hkrati tako odtekata znanje in mladostna energija, trpita pokojninski sistem in razvoj, za šolanje izseljencev porabljeni denar se podarja tujim proračunom. Z eno besedo: vitalnost družbe in države se zmanjšuje. To odtekanje po malem spominja na davčne begunce. Toda njih žene pohlep, saj imajo praviloma dovolj pod palcem, tudi če bi plačevali davke tu. Velikanska večina izseljencev pa gre v tujino s trebuhom za kruhom. Mlade ženejo tja zlasti prekarnost, nizke plače, nedostopnost stanovanj. Njihovo odhajanje dodatno zmanjšuje rodnost.

Izseljevanje je vedno močno tam, kjer države stagnirajo ali zaostajajo. Velja tudi za Slovenijo, čeprav naše izseljevanje na srečo ne dosega romunskih ali srbskih eksodusov. Številčno ga kompenzira priseljevanje, zato se naše prebivalstvo ta čas še ne krči. A to dejstvo prikriva globino demografskih težav. Gledano scela s priseljevanjem ni mogoče odpraviti minusov izseljevanja. Izseljujejo se namreč dokaj izobraženi, sposobni in ambiciozni ljudje, priseljenci pa so zvečine manj izobraženi in usposobljeni. Za to sta kriva zlasti odsotnost migracijske politike in neambiciozno gospodarstvo, ki gradi na nizkih plačah.

Toda tudi nizke rodnosti s priseljevanjem v praksi ni mogoče občutno zvišati. Pomagalo bi le, če bi bilo visoko in nenehno. Kajti priseljenci se kmalu prilagodijo novemu standardu rodnosti, tudi če pridejo iz dežel z visoko nataliteto. Hkrati intenzivno priseljevanje praviloma sproži odpor domačinov – poglejmo vzpon populistov in ekstremistov po vsej Evropi.

Že zdaj smo ena starejših družb na svetu, posledice staranja pa se bodo začele izrazito kazati že v desetletju, ki prihaja. Pomembno je tudi, da so demografska gibanja počasna; rodnost bi se občutneje zvišala šele čez čas, tudi če bi politika začela ukrepati takoj. Toda politika praviloma razmišlja kvečjemu za mandat naprej, tako ostaja križem rok, otrok pa je še naprej malo.

Zadrega je torej velika, zaskrbljenost razumljiva. Toda katastrofičnost prej škodi kot koristi; premočne besede (Slovenci izumiramo) hromijo ali sprožijo akcije, ki so parcialne in zato jalove. Poleg tega so najbolj črne napovedi pogosto manipulativne in protislovne. SDS na primer najbolj bije demografsko plat zvona, a ostro nasprotuje priseljevanju, hkrati pa zastruplja družbeno klimo in s tem izseljevanje prej spodbuja, kot zavira. Je tudi trdo neoliberalna – trdi kapitalizem pa je največji posredni vzrok za oboje, izseljevanje in šibko rodnost. Dobičkarstvo je vdrlo v vse sfere, celo v zdravstvo, taka miselnost pa neizbežno izriva solidarnost, duši humanost, spodbuja skrajni individualizem in protežira brezobzirno moč.

Za tak razvoj je bolj ali manj kriva vsa politika. Dolžnostno hlini demografsko zaskrbljenost in zvrača krivdo na vso populacijo – češ, vsi ste krivi, imejte več otrok, ljudje božji, pa bo vse o. k. A demografski zasuk s celoto svojega ravnanja zavira, pri čemer ji pridno pomagajo kapital, večinski mediji itd.

Kaj storiti? Osnovna smer se kljub zapleteni problematiki zdi očitna: kombinacija skrbno uravnavanega priseljevanja in postopnega višanja rodnosti. Pogoj za prvo je trezna javna klima. Rodnost pa lahko zviša le vrsta javnih politik (tudi družinska), ki pa vse po vrsti predpostavljajo bolj solidarno, manj razslojeno, bolj humano družbo – drugačen duh časa in drugačno ravnanje na vseh ravneh. Kar pomeni, da je treba zbrcati čez prag neoliberalne dogme o vitki državi, blagoslovljeni privatizaciji, koristih brutalne neenakosti … Te dogme prevladujejo tudi pri nas. Šarčeva koalicija je zlasti po zaslugi pridružene Levice prvi plašen korak k večji solidarnosti. Zdaj se vrstijo pričakovane reakcije statusquojevcev: Janševa grožnja z ustavno obtožbo, kračunska svarila, alarmi gospodarske zbornice, oh kako zaskrbljena nacionalna tv … Te reakcije imajo tudi izrazit demografski naboj – posredno delajo za manj rojstev, za več splavov, več izseljevanja.

Rast prebivalstva tradicionalno velja za nekaj izrazito pozitivnega, za dokaz vitalnosti nacije. To je razumljivo, saj odraža človekovo željo po ohranitvi vrste. Stagnacija ali nazadovanje prebivalstva veljata za grožnjo, kar katastrofo. Toda človeštvo se je v zadnjih 150 letih tako namnožilo, da s poškodbami okolja ogroža samo sebe. Demografsko upočasnjevanje je v tem pogledu zdravo in dogaja se po vsem planetu, čeprav zelo različno in v tesni zvezi z materialno razvitostjo. Zahod demografsko peša, celotno prebivalstvo Zemlje pa še naprej narašča. Zahod bo moral v lastno korist izdatno pomagati slabo razvitim, da se bo s pospešenim razvojem zmanjšala njihova demografska ekspanzija, lastni razvoj pa korenito korigirati tako, da rojevanja ne bo več oviral. Skratka, potrebni so radikalni popravki sistema, pravi materialni in kulturno-civilizacijski prelom. Zahteva ga tudi slabšanje okolja, spet v marsičem nasledek sistema.

Ker lahko popravki prinesejo izboljšanje samo postopoma, se bo treba krčenju prebivalstva deloma prilagoditi. Počasi nas bo manj.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.