Članice Nata največja grožnja Sloveniji

Obletnica Nata, vojaške alianse, ki nas ne more odrešiti pred Hrvaško v Piranskem zalivu, dejstvom, da se Italijani redno spogledujejo z Istro, Orbán pa sistematično vstopa v Prekmurje

Praznovanje sedemdesetletnice obstoja Nata in petnajste obletnice vstopa Slovenije vanj spominja bolj na sedmino kot na bleščavo predstavo. Nato je aprila 2019 preživeta in prežvečena zgodba, ena najuspešnejših vojaških alians se lomi zaradi notranjih nasprotij. Politično ga pod Trumpovo taktirko rušijo ZDA, Evropa mora zanj plačati višjo ceno. Mir je staro političnoekonomsko blago, mimikrija permanentnih vojn pa je večja kot kadarkoli. Slovenija je na križišču teh strateških razpotij povsem zmedena. Vključitev v Nato je varljiv politični uspeh, toda Slovenska vojska (SV) je danes v večjih težavah kot kdaj prej. Nato je razgradil njen nacionalni sistem. Zunanje grožnje so za Slovenijo sorazmerne z igro velikih sil, pod okrilje katerih silimo, na mejah nam še najbolj grozijo članice Nata. Zato bolj ko govorimo o grožnjah varnosti, bolj nas ogroža sama varnost.

Nato je v sedmih desetletjih nedvomno uspešnejši od konkurence. Mogočni Varšavski pakt se je konec osemdesetih sesul, sorodni obrambni sporazumi (SEATO, CENTO …) so že zdavnaj na smetišču zgodovine, sodobne ruske in kitajske kolektivne vojaške alianse so slaba kopija izvirnika. Nato je nastal leta 1949 kot pokritje za ameriško mirnodobno vojaško zasedbo Evrope, kot opozorilo SZ pri njenem morebitnem širjenju, kot odgovor na začetek hladne vojne. To trojno vlogo je odigral, kasneje je v EU postal nekakšen nadomestek njene nadnacionalne varnostne politike. Njegove težave niso od včeraj. Začenjajo se z de Gaullovim nasprotovanjem v šestdesetih, pa s spektakularnim padcem komunizma in postsocialističnim širjenjem na vzhod. Postal je nekakšen znanilec liberalnega kapitalizma, nosilec zahodnih političnih vrednot, prodajal se je v svežnju s širitvijo EU. Postal je nekakšen znanilec evropske miroljubne koeksistence.

Toda vojaška dejavnost je vedno usmerjena navzven, v vojne, v trgovanje z orožjem, drugače izgubi logiko in smisel.

Vojne so dobičkonosen trg in to najbolje vedo ZDA. Nato se je v devetdesetih zapletel v balkanske vojne, sledile so vojaške operacije v Iraku, Afganistanu in nazadnje v Siriji. Iz obrambne zveze za EU je postal paravan za ameriške vojne v tujini. Toda preživel je, ker je koristil vsem. ZDA so z njim politično manipulirale, EU pa se je z njegovo pomočjo izognila lastni vojski in visokim obrambnim stroškom. Navidezno se je zdelo, da bo Nato izplaval iz krize svoje identitete, ko se je Putinova Rusija zapletla v aneksijo Krima. Zopet smo dobili starega vojaškega in političnega nasprotnika. Toda Američani so obrnili ploščo. Namesto prejšnje solidarnosti zahtevajo »pravično« plačilo za aktivno zaščito evropskih vzhodnih meja, kritje polovice stroškov za svoje evropske baze, večje nakupe ameriškega orožja. V nasprotnem primeru bodo razdrle zavezništvo, odpravile Nato. Groteskni Trump tu ni začetek, temveč konec zgodbe.

ZDA se preprosto umikajo, v EU ne vidijo več strateške opore, svoje moči selijo na Pacifik, da se obranijo pred Kitajsko in obračunajo z Rusijo kot evroazijsko silo. Sedanji sekretar Rasmussen je pred leti ta gordijski vozel skušal rešiti z zmedenim zamahom t. i. pametne obrambe. Bistvo te rešitve je več varnosti za manj denarja, če bi seveda povečali fleksibilnost in kohezivnost zavezništva. Gre za star trikotnik vojaških zmogljivosti, operativnega vodenja in stroškov. Visoke vojaške tehnologije držijo v rokah ZDA, operativno vodenje zahteva centralizacijo politične moči, prvo je ekonomsko drago, drugo je za EU politično neizvedljivo. Brexit je prav na tej točki zadetek v črno. VB je ob Franciji edina evropska vojaška sila s kompletno vojaško formacijo, izstop VB iz EU, ne pa iz Nata, reči nevarno zapleta. EU je pred trojno izbiro, lahko ohrani Nato, vzpostavi lastno obrambno silo (CSDP) ali pa stavi na francosko pobudo (sporazum Francije in VB). Tu se krešejo stare dileme integracije in dezintegracije, harmonizacije in diferenciacije. V tej politični trgovini bi EU lahko dobila novo rešitev. Nato bi opustili, v novi zavezi bi evropsko »globalna VB« zamenjala ZDA, Francija bi z vojsko politično uravnotežila nemško ekonomsko premoč. EU bi lahko spet postala »srečna družina«, zunaj sporov med ZDA, Kitajsko in Rusijo.

Nato se je pred leti zdel Sloveniji edina možna alternativa, zato niti nismo iskali drugih. Danes vemo, da nas Nato ne more odrešiti pred Hrvaško v Piranskem zalivu, da se Italijani redno spogledujejo z Istro, Orbán pa sistematično vstopa v Prekmurje. Hibridne vojne niso samo vojaške, so politične, ekonomske, kulturne, Slovenijo so doslej najbolj ogrozili »finančni trgi«. Zato lastne obrambe ne moremo graditi na vojaški moči, temveč z diplomacijo, ekonomsko suverenostjo in politično legitimnostjo. Zadrega sta struktura in oprema Slovenske vojske v formacijskih standardih Nata, zunaj naših lastnih potreb, grajena je bolj za misije drugod kot za domačo rabo. Dejansko bi morali misije strogo omejiti na Balkan, doma pa staviti predvsem na njeno vlogo civilne zaščite. Slovenija si zato v okviru Nata zastavlja nedosegljive cilje in napačne projekte, moč SV so njene civilne zmogljivosti in ne bojna moč. Vojakov je za prvo nalogo preveč, za drugo premalo, razpad obrambnega sistema sporne reči na srečo samodejno ureja. Vojaški izdatki so še najmanjše zlo, nižji, kot so v tej zmedi, bolje je. Socialna varnost šteje vedno več kot vojaška, žal pa topovi niso postali maslo.

Kaj storiti? Zamudili smo boljše alternative, zavrgli staro neuvrščenost, spregledali nevtralnost, zanemarili civilni značaj lastne vojske. Slovenija lahko do Nata ubere taktiko čakajoč na Godota, se dobrika vojski EU, vmes pa pokuri milijone za vojaško civilne namene. Toda kako doseči domačo »pametno obrambo« z vojaškimi in političnimi tepci, ostaja uganka. Zato nasvidenje v naslednji vojni.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.