Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Dva leva

Sátántangó

(S kom plešejo slovenski domoljubi?)

»Petrina: Mi smo zvesti državljani te dežele. ... Saj nas vendar poznate, kapetan.
Kapetan: Seveda vas poznam. A ne imejte svojih življenj za tragedijo. Bodite iskreni, nikakršna tragedija ni, zgolj nečlovečnost.
Petrina: Zakaj ne morejo ostati stvari po starem ...
Kapetan. Po starem ... Mar se ne boste nikoli spremenili?... Ne zato, ker je človekovo življenje tako visoko cenjeno. Ohranjati red se morda zdi kot naloga oblasti. Ampak to je naloga vsakega človeka. Red. ... Svoboda. V njej, navsezadnje, ni nič človeškega. To je nekaj božanskega, nekaj, za kar živimo prekratko, da bi razumeli. Če iščete zvezo med redom in svobodo, se spomnite Perikleja. Strast ju povezuje. Treba je verjeti v oboje. Se žrtvovati za njiju. Zaradi reda in zaradi svobode. ... No, človeško življenje je nepomembno, bogato in umazano. Vse povezuje. Edino se lahko nosi s svobodo. Jo razsipava, kot da je gnoj. Ljudje ne marajo svobode, bojijo se je. Nenavadno je, da ni ničesar, zaradi česar bi se bilo treba bati svobode. Red je po drugi strani pogosto zastrašujoč.«
— Dialog o redu in svobodi v filmu Sátántangó Béle Tarra (1994)

Nič ne oriše bolje panonske turobnosti, nemoči, izgubljenega časa, blodnjaka brezperspektivnosti, kot ko se združita madžarski cienast Béla Tarr in literat László Krasznahorkai. Slednji je tudi sicer podpisan pod večino Tarrovih filmov. Sátántangó je njegov knjižni prvenec in najboljši skupni projekt s Tarrom. Sedem ur melanholije, praznine, nemoči! Dobro, Sátántangó ni najdaljši film na svetu. Eksperimentalni filmi trajajo veliko dlje. Švedski film Logistics traja menda kar 35 dni in 17 ur. A to niso filmi za zares gledanje. Tudi v indijskem Bollywoodu snemajo zelo dolge filme, a ti lahkotno prodajajo ure in ure lepih ali sladko-grenkih iluzij.

Tarr ne snema filmov za zabavo in sprostitev, to so filmi melanholije in stiske, v kateri postopoma zleze, se ju navzame tudi gledalec. In panonska blatna pokrajina v črno-beli tehniki je idealno okolje za tak pogrez. Če torej gledalec hoče dojeti panonsko dušo, vse njene plati, si mora vzeti čas. Kajti tudi Tarr si ga vzame. Ko njegovi junaki hodijo, v dolgih minutah res prehodijo znatno razdaljo. Ko pijejo, zares zlijejo vase nič koliko kozarcev. Ko Tarrov junak govori, si vzame čas za dolge, monotone monologe in premore med besedami. In v takem vzdušju se je skotila specifična klima, ki je okužila madžarsko družbo. Postopoma se je oblikovalo vzdušje t. i. defektne demokracije (kot jo opredeljuje politolog Merkel). Stanja, ki sicer izkazuje vse institucionalne značilnosti polne demokracije, a deluje po principu nadzorovanja, ki prekaša režim v prehodnem semiavtoritarnem obdobju. Nadzor in monopol v medijih ter specifični volilni sistem so Orbánovi stranki Fidesz omogočili, da je na zadnjih volitvah z nekaj manj kot 50 odstotki volilnih glasov zasedla dvotretjinsko večino v parlamentu. 133 od 199 sedežev. Skupaj s fašistoidno, iredentistično stranko Jobbik zasedata kar 80 odstotkov parlamentarnih sedežev. In v taki situaciji, takem političnem vzdušju v osrčju demokratične Evrope, je najnovejša domislica veleposlanice, ki vse bolj smeši sebe in sramoti deželo, ki jo zastopa, češ da je to »kar počne Mladina, omalovaževanje odločitve madžarskega ljudstva, ki je Viktorja Orbána tretjič zapored z dvotretjinsko večino izvolilo za predsednika vlade«, skrajno invalidna. Veleposlanica očitno ne ve, da so mnogi zmagovali s še večjo podporo kot njen vodja. Denimo ne tako davno Slobodan Milošević, v zdajšnjem času Kim Džong Un. In še kdo bi se našel. Ne gre za zaničevanje Madžarov, ampak za resno zaskrbljenost in solidarnost v njihovi nemoči. In za zgroženost nad brezbrižnostjo t. i. demokratične Evrope. Zadnji manever Evropske ljudske stranke je pokazal vso dvojno moralo in sprevrženost. Požrla je svojo besedo in grožnjo, čeprav se Orbán ni uklonil. Čeprav je vse, razen do Junckerja žaljivih volilnih plakatov, ostalo tako, kot je bilo. In dvojno moralo izkazujejo tudi ljudske stranke na Slovenskem. Ene odkrito (SDS), druge prikrito (NSi in SLS) pokrivajo Orbána in razgrajevalce združene Evrope. Značilno licemerje demonstrira evroposlanec SLS Bogovič, ki je v Studiu City izjavil: »Sam zelo verjamem v Evropo, ki bo povezana, Evropo, ki ne bo imela meja, in Evropo, ki ne bo gradila na nacionalizmih. In v Evropski ljudski stranki, iz katere prihajam, stavimo na to.« A res? Na zadnjih volitvah je njegova ljudska stranka prelepila Slovenijo s ščuvaškimi jumbo plakati, na katerih so na zemljevidu posejani Jožeti s po 500 EUR ter Ahmadi s po 1930 EUR. Torej jasnim sporočilom ter na veliko izpisanim sloganom »Slovenija ni samo Ahmad«. In Bogovičeva stranka je vse od začetka begunske krize gradila svoj apel volivcem na najbolj surovi fašistoidni, protibegunski in protiislamski retoriki. Najbolj vztrajno med parlamentarnimi strankami je zahtevala ograjevanje meja. Prejšnji predsednik SLS Zidanšek se je celo tako spozabil, da je ljudem sporočal: »Zdravil za zdravljenje novih bolezni, ki so v Slovenijo prišle z migranti, naše bolnišnice sploh nimajo in jih morajo sproti naročati«. Retorika in argumentacija kot v času nacizma, ko so Jude etiketirali kot nosilce in prenašalce nalezljivih bolezni ... kot podgane. Bogovič, velik borec za Evropo, ki ne bo gradila na nacionalizmih, Evropo, ki bo brez meja, je molčal. In sedaj se je dal postaviti še na skupno listo za evropske volitve s stranko SDS. Stranko torej, ki tolerira Salvinijevo in Tajanijevo iredentistično retoriko, ki ima neverjetno toleranco do velikomadžarskih sanj Orbánovega režima, ki Hrvatom pritrjuje, da je arbitražni sporazum mrtev ... In ki pleše tango tudi s hudičem, če le prinaša korist.

Domoljubi pač.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.