Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Pamflet

S topovi nad zakulisne vrabce

Politična vrhuška pred evrovolitvami

Eden izmed ključev branja medijev je pozornost na nenavadnosti. Seveda ne na časopisne race, da je človek ugriznil psa, ampak na načine poročanja, ki izstopajo iz običajnih okvirjev.

Jasno, velika afera POP TV in zlikovec v podobi fra Ivana Tolja, ki je skušal preprečiti objavo detajlov o prisluškovanju slovenskima akterjema v zadevi arbitraža. Tu pač ni dileme – poskus onemogočanja svobodnega izražanja medijev je udarec po demokraciji. Toda, še bolj presenetljiv je bil odziv politike. Predsednik vlade Marjan Šarec je sklical Svet za nacionalno varnost. Organ s tako fatalnim imenom, da ob njem takoj pomisliš, da državi grozi biološka, če ne kar prava vojna. Je namreč edino vladno telo, v katerem poleg ministrov vladajoče koalicije sodeluje tudi predsednik države in celo predstavnik največje opozicijske stranke. Tu gre torej preklemano zares. In res - Svet je enoglasno sporočil, da obsoja poskuse vplivanja na svobodno delovanje medijev! Naredil je natanko isto, kar govorijo vsi politiki in pišejo vsi mediji na Slovenskem. Absurd, kot če bi na dan pomladi premier Šarec sklical Svet za nacionalno varnost, ki bi potem sporočil, da je zime konec, da se je začela pomlad!

Predvsem pa: kakšen napad so doživeli novinarji popularne televizijske hiše? So jim uredniki prepovedali objaviti senzacionalno razkritje? Je njen direktor izdal ukaz, da ne smejo predvajati zdaj že znamenitih izsledkov? Nič o tem nismo izvedeli. Torej ni nihče novinarjem in urednikom ničesar prepovedal. Ergo, ne da bi se zgodil pritisk na medijske ustvarjalce, se je oglasil predsednik vlade kot vrhovni branilec svobode govora. In ob njem kajpak zunanji minister Miro Cerar, ml., ki je celo na srečanju s španskim zunanjim ministrom Josepom Borellom vzkliknil, da so pritiski na slovenske medije nedopustni! Šef SMC, ki je v zadnjih mesecih doživljal dnevna razkritja škandalov svoje stranke, je naposled dočakal, da ga časniki in televizije, eden za drugim navajajo kot apologeta svobode govora.

Seveda je razumljivo in najbolj smiselno, da je POP TV obelodanil frančiškana, ki bi v imenu hrvaške vlade umikal prispevke s televizijskega sporeda. Konec koncev je to nadvse pikantni medijski dogodek!

Toda reakcija vlade je onkraj vseh dimenzij politike, je primer streljanja s topovi na jato vrabcev, ki bi poskušali izmakniti nekaj mrvic kruha z vladnega banketa.

A minorni zastavek je dobil status hrvaške agresije na slovensko državo. Ko je v tridesetih letih italijanski duce Benito Mussolini poslal vojsko v Afriko nad Etiopijo, je na zasedanju Lige narodov z dramatičnim glasom pozval k pomoči etiopijski cesar Heile Selassie. Pred dnevi je na srečanju najvišjih organov EU poskušal podobno intervenirati premier Marjan Šarec, ki v malhi resda ni imel posnetkov letalskega uničenja slovenskih mest in vasi, imel pa je medijska poročila o poskusu hrvaške agresije na svobodo govora na Slovenskem. Bilo je na dlani, da se bodo enoglasnemu protestu slovenske vlade priključili evropski veljaki, ki bodo obsodili agresijo Hrvaške. Toda mediji niso postregli s posnetkom obsodbe Evropske komisije, tako da je vskočil kar sam Šarec, ki je slovenskim poročevalcem povedal, da je žalosten nad mlačnim odzivom Bruslja. Zlobneži bi dodali, jasno, ko pa ga ni bilo v evropski parlament, kjer bi predstavil slovenske poglede na EU, tako da starega Serpentinška poznajo samo takrat, ko pride kot tožibaba na vrh EU. No, bivši ministrant je ob prihodu v Bruselj postregel še s svetopisemsko primero: »Ne moremo biti ves čas samo ponižni in nastavljati drugega lica, moramo povedati, da nekaj ni prav. To smo tudi storili. To ne pomeni, da ustvarjamo izredno stanje. Ni izrednega stanja.«

Tu pa bi morali postati državljani zaskrbljeni za njegovo mentalno zdravje, saj se zdi, da ga je zadela amnezija spomina. Ko je nekaj dni pred tem prvič letos sklical Svet za nacionalno varnost, je sam s tem de facto ustvaril izredne razmere!!!

Pred leti, še za časa, ko je ZDA vodil Barack Obama in ne zloglasno opisovani Donald Trump, so nemški časniki in politiki objavili šokantno vest, da so ameriški vohuni prisluškovali telefonskim pogovorom kanclerke Angele Merkel. Nedvomno škandal nad škandali, toda nemška vlada je vodila spretno politiko konfrontacije, ki jo je reševala sama v dvostranskih odnosih z velesilo, ne da bi pozivala članice EU, da se družno podpišejo pod skupno obsodbo ameriškega prisluškovanja.

A Slovenija pač nima zunanjega ministra, ki bi premogel kaj spomina in strategij mednarodne politike. Minister Cerar, ml. se je sicer na srečanju s španskim kolegom odzval na sojenje vodjem katalonske vlade: »Gre za notranjo zadevo španskega pravosodja, v katerega se ne smemo vmešavati, si pa želimo, da stvari dobijo sodni epilog.« Za skupino politikov, ki je zaradi razglasitve katalonske republike že poldrugo leto v zaporu in ki ji grozijo do tridesetletne kazni, si želi le sodbe!????? Kakršnakoli že bo. Pri čemer je španska zakonodaja tako drakonska, da od Belgije sploh ni mogla doseči izročitve odstavljenega predsednika Carlesa Puigdemonta, ker belgijska zakonodaja strašnega delikta rušenja državne ureditve sploh ne pozna!

Da prihaja čas evropskih volitev, pa je razvidno tudi iz števila intervjujev s kandidatom za evroposlanca Milanom Brglezom. Mesto predsednika šahovske zveze se mu bogato obrestuje, v zadnjih desetih dneh so obširne pogovore z njim objavili: časopis Delo, Slovenska tiskovna agencija, spletni portal RTV SLO in časnik Dnevnik. Noben poprejšnji predsednik šahovske zveze ni pred njim postal takšna medijska zvezda.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.