N'toko

N'toko

12. 4. 2019  |  Mladina 15  |  Žive meje

Varuhi normalnosti

Direktiva ministrstva za notranje zadeve matičarjem narekuje, naj policijo obvestijo o vsakem poskusu poroke med Afričanom in Slovenko

Pred kratkim me je neki novinar ujel nepripravljenega. Vprašal me je, kaj menim, zakaj Slovenija ni zapadla v desničarsko histerijo, s kakršno se srečujejo vsi naši sosedje. Zakaj pri nas večina ljudi podpira sredinske vlade? Saj počne Janša vse prav – precizno sledi receptom Orbána, Kurza, Salvinija in ostalih zmagovalcev, pa mu to nikakor ne prinese več kot 25 odstotkov glasov. In tudi nova skrajno desna stranka DOM deluje bolj kot bedna šala, ki je nobeden ne jemlje resno. Je mogoče, da v Sloveniji živijo pametnejši ljudje? Smo nekakšen otok normalnosti, zdravorazumska oaza sredi poblaznele Evrope? Čeprav bi še kako rad odgovoril, da smo zaradi svojih zgodovinskih okoliščin in nekaterih institucionalnih varovalk res cepljeni pred fašističnim populizmom, se žal ne morem popolnoma otresti misli, da se za našo normalnostjo vendarle skriva nekaj drugega.

Odgovor se mi je postopoma razodeval v izkušnjah preteklega meseca. Najprej med branjem novic o tem, da je vlada za obmejne parcele, obdane z žico, sprejela sklep o desetletni služnosti – torej da bodo Cerarjeve začasne tehnične ovire lahko tam stale tako rekoč večno. V istem tednu sem prebral, da bo opravljeni izpit iz slovenskega jezika postal pogoj za pridobitev socialne pomoči – a zgolj za državljane »tretjih držav«. Kmalu zatem mi je kolegica potožila, da jo je hišni svet njenega bloka pozval, naj predloži dokumente svojega cimra – šlo je namreč za temnopoltega študenta, ki jim je zgledal »sumljiv«. Tega istega človeka je uradnica na upravni enoti pred poroko prijavila policiji, da so preverili njegove papirje. Direktiva ministrstva za notranje zadeve matičarjem namreč narekuje, naj policijo obvestijo o vsakem poskusu poroke med Afričanom in Slovenko. Kako je mogoče, da v državi z levosredinsko vlado prihaja do takšnih zgodb, ne da bi povzročile škandal? Še več, da se zdi večini ljudem tak odnos do tujcev povsem normalen?

Če človek torej zelo dobro pogleda okoli sebe, pride do precej drugačnega sklepa, kot ga je naredil novinarski kolega. V Sloveniji se fašistom oblast ne izmika zato, ker bi bili volivci manj nagnjeni k nacionalističnim skrajnostim, ampak zato, ker so sanje skrajne desnice v veliki meri že uresničili sredinski politiki. Slovenija je v primerjavi z zahodnimi sosedami že etnično homogena država, v kateri je državljanstvo dojeto kot stvar »slovenske krvi«. V tem smislu je naša ustava neverjetno ozka, prav tako pa je izredno toga priseljenska politika – Kurz in Salvini lahko le sanjata o državi, v kateri na ulici ne srečaš temnopoltega človeka in kjer bi bila džamija nekaj spornega. V Veliki Britaniji si ob vseh razsežnostih krute politike »hostile environment« Therese May celo najbolj zagrizeni torijci ne morejo zamisliti situacije, v kateri bi državljani sami ovajali tuje sosede in bi uradniki prijavljali rasno mešane poroke policiji. V Italiji, Avstriji in celo na Madžarskem je etnična diverziteta pač neprimerljivo večja. Poleg tega pa je naša vlada Slovenijo že ogradila z rezilno žico, kar ni v tolikšni meri uspelo še nobeni sosedi! Slovenija ne potrebuje Janše ali Jelinčiča, da ožiči mejo pred migranti – to sta storila Cerar in Brglez.

Ne poskušam vam prodati teorije, da je Slovenija fašistična država – naivno bi bilo zanemarjati nekatere svoboščine in institucionalne varovalke, ki jih državljani še vedno uživamo. Toda ravno v odnosu do državljanskih pravic imamo v državnem aparatu zakoreninjene nekatere skrajne etnonacionalistične predpostavke, ki jih v sosednjih državah desnica s svojimi populističnimi slogani šele poskuša doseči. Pri nas se je ta nacionalistični populizem zgodil med osamosvojitvijo – le da smo bili preveč pijani od sanj o evropski prihodnosti, da bi ga opazili. Zgodil se nam je pod zastavo liberalizma in predanosti zahodnim vrednotam. Progresivnost je bila med osamosvojitvijo pač dvorezen meč: biti za Slovenijo je pomenilo biti proti drhali z Balkana, juga ali vzhoda. Biti za Slovenijo je pomenilo biti na strani »belega sveta«. Zato se tudi sredinskim volivcem naša zakonodaja, naš mejni režim in naša priseljenska politika nikoli niso zdeli sporni. Seveda ne gre za neko prirojeno rasističnost slovenskega ljudstva – te vrste nacionalizem je bil edina politična smer, ki so jo imeli ljudje po razpadu vzhodnega bloka sploh na voljo.

V tem smislu imajo slovenske liberalne stranke precej klavrn cilj: pričarati ljudem občutek, da je ta ureditev normalna in pravična. Spoznale so, da si srednji sloj bolj kot radikalnih sprememb želi o sebi in o svoji državi misliti dobro, pri čemer mu zlahka ustrežejo. Le vsake toliko časa morajo pokazati na Janšo in Orbána, pa se hitro ustvari vtis, da živimo v liberalni oazi. Še več, tudi kadar sprejmejo neliberalne ukrepe, to opravičijo z ohranjanjem normalnosti. »Če ne bi mi postavili žice, bi morda na oblast prišel Janša, in potem ne bi bili več normalna država.« Tako smo pa še vedno normalni, le da normalnost zdaj vključuje 160 km rezilnih žic po naših rekah in gozdovih. Tudi mnogi levi politiki so se prepričali, da sta skrajna mejna represija in ohranjanje etnične čistosti nacije pač nujna za ohranitev liberalnih vrednot. Karkoli drugega bi preveč vznemirilo ljudi.

Če je cilj zmagovati na volitvah, lahko rečemo, da je politika skrajne normalnosti uspešna. Dejansko vsakič znova premaga Janšo in slovensko politiko ovije v patino liberalne razumnosti. A če je cilj dejansko peljati družbo v smer večje odprtosti in solidarnosti, je bila politika zadnjih dveh vlad popolna katastrofa. Namesto da bi širila konkretne delavske in migrantske pravice, je zgolj širila pojem »normalnosti« ... do te mere, da ta lahko vključuje praktično vse – tudi etnonacionalizem. Toda dejanski rezultat njenega dela je irelevanten, saj se je uspeh meril zgolj v tem, da preprečuje zmago desnici. Po toliko letih bi si počasi morali priznati, da »normalnost« sama po sebi ne more biti politična ambicija. Politika je v prvi vrsti prav boj za to, kako neka družba definira normalnost, in če se odpoveš vsebinskemu boju, pravzaprav nisi dosegel ničesar. Dokler torej ne začnemo resno zahtevati odstranitve žice in spremembe drakonskega zakona o tujcih, bo to definicijo še naprej pisala desnica – ne glede na to, kdo bo sedel v vladi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.