Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

19. 4. 2019  |  Mladina 16  |  Pamflet

Z besedami preobrnjena stvarnost

Ime praznika, premierska igra, amputirani Joras in zakleti lik Balantiča

Poslanska večina je sklenila, da praznik vrnitve Primorske matični domovini spremeni v praznik priključitve matični domovini. Vsekakor izjemen zakon, zakaj ni pomniti, da bi kdaj v parlamentu sprejeli nov zakon, ki bi se od starega razlikoval v eni sami besedi. Zakaj spreminjati ime, ko pa vsebina in samo praznovanje ostaneta enaka? Pobudnik Matjaž Nemec iz SD je popravek utemeljeval, da se je na Primorskem vedno praznovala priključitev in nikoli vrnitev. Ideja je torej ta, da se bodo Primorci bolj veselili tega praznika, če bo nosil drugačno ime.

Na semantični ravni gre za bistveno razliko: vrnitev pomeni povrnitev v prvotno stanje, medtem ko priključitev implicira imperialno aneksijo, se pravi prisvojitev. Toda, tu niso v igri besedne finese, Slovenija navsezadnje ni edina civilizacija oziroma država na svetu. Meji namreč na državo Italijo. In proslavljanje dneva priključitve/aneksije na Slovenskem bo vsako leto spomnilo Italijane, da je bila Primorska nekoč njihova dežela. Čista gesta permanentne provokacije!

Na avstrijskem Koroškem je Heimatdienst nekoč bučno slavil plebiscit, po katerem je ta dežela postala del Avstrije in ne Jugoslavije. Vsakoletna proslavljanja so med Slovenci na obeh straneh meje puščale grenak priokus. V zadnjih letih pa so koroški glavarji spremenili politiko in na ta dan organizirajo srečanja, na katerih izpostavljajo tudi slovenska društva in Slovenstvo. Iz lastninskega praznika dominacije ene države nad drugo ga spreminjajo v povezovalno gesto. Slovenska vladajoča koalicija pa za potrebe evropskih volitev uganja zmagoslavje mini imperializma.

To je sicer konsekventni del zunanje politike premiera Marjana Šarca, ki postaja groteskna igra. Pred dobrim tednom je s sklicem Sveta za nacionalno varnost razglasil izredne razmere, saj je hrvaško vlado obtožil poskusa cenzuriranja POP TV. Ko pa se je v Dubrovniku srečal s hrvaškim kolegom Andrejem Plenkovićem, o tem sploh nista govorila. Včeraj v vojni, danes pa, kot da se ni nič zgodilo.

Ko je bil Šarec še Serpentinšek, je najraje besedno napadal, provociral in se norčeval iz publike. Ko je postal predsednik vlade je odložil staro vlogo, toda v intervjuju za bruseljski Politico.eu se je spet vrnil v podobi Serpentinška, le da je tam govoril angleško. Na en mah je napadel dva osrednja politika EU: prvega komisarja Jeana-Clauda Junckerja in predsednika parlamenta Antonia Tajanija, kar je dvakratni nesmisel. Ker bosta v dobrem mesecu tako ali tako končala svoja mandata, figurativno imata status crknjenih kljuset, po drugi strani pa je takšno izražanje nejevolje povsem nediplomatsko. No, kdo bi porekel – povedal je, kar jima gre. Vendar se premier ni ustavil pri tem, že prej je na evropskem vrhu označil Veliko Britanijo za nekoga, ki je sklenil, da naredi samomor z utopitvijo, zdaj pa ga vsi rešujejo, čeprav se on noče rešiti. Britanski odzivi so bili razumljivi: o usodi petega najmočnejšega gospodarstva na svetu zdaj odloča arogantni voditelj nepomembne države, kot je Slovenija!

V politiki iščeš zaveznike in kompromise, slovenski premier pa iz Angležev brije norce! Ob njegovi izvolitvi je očitno televizijska hiša NBC odlično anticipirala njegovo bodočo politiko: Komedijant Šarec je prevzel novo vlogo – vlogo premiera! Dejansko mož ni predsednik vlade, ampak igra predsednika vlade. To je opazil celo predsednik države Borut Pahor, ki je pred dnevi po njegovih spopadih s Hrvaško, Madžarsko in Italijo, izrekel mehko kritiko: »Prav je, da sosede opozorimo, a ne smemo zaloputniti vrat.« Res, nemudoma bi se moral sestati Svet za nacionalno varnost, da bi premiera Šarca poslal na kratki tečaj diplomatskega obnašanja.

A vodja koalicije ni edini. Na seji bi morala EIB odločati o kreditu za slovenski drugi tir, toda njeni člani o tem sploh niso odločali, ker da so imeli druge opravke. Popolna degradacija države, ki nima niti tako pomembnega statusa, da bi o njeni vlogi odločili na predvideni seji. In ministrica Alenka Bratušek se skupaj z vladnimi kolegi ni zamislila nad zunanjo politiko države, ki v Evropi serijsko producira antagoniste, ampak je užaljeno izdahnila: gospodje oziroma gospe očitno niso dokončno opravili svojega dela. Razpasel se je torej diskurz moraliziranja in dajanja očitkov, ki predvsem zakriva neuspešno politiko vlade.

Mediji so zdaj prinesli slike Joška Jorasa, ki je ostal brez pitne vode. Iz vodovoda mu ne priteče niti kaplja. Mož se je kajpak obrnil na piranski vodovod, ta pa ga je po navodilih vlade zavrnil, češ, da je njegovo domovanja po arbitražnem sporazumu na hrvaški strani in naj torej terja dovod vode v sosednji državi. - ???????

Mož, ki je bil simbol trmoglavosti slovenstva, ki je z desetletno osebno upornostjo dosegel, da ga je Hrvaška s posestvijo vred prepustila slovenski državi, je ostal brez osnovne civilizacijske pravice – pitne vode! Če slovenski državljan Joras nima več ustavne pravice do vode, se premiera Šarca in njegove administracije ne tiče!!!!!!!!?

Arbitražnega sporazuma, po katerem je Jorasov dom del Hrvaške, hrvaška vlada ne sprejema, zdaj pa ga bo premier Šarec lastnoročno amputiral.

No pojmovno pleskanje seže tudi v zabavne oddaje. Nacionalka je v kvizu Joker prek svoje ekspertke znanja povedala, da je pesnik France Balantič umrl v požaru. Nova TV je kajpak polemično poskočila, da gre za potvarjanje dejstev, saj je bil pesnik kot domobranski vojak ubit v Grahovem, v bitki, kjer so partizani zažgali utrdbo svojih sovražnikov. Lahko da se zdi dlakocepsko protestirati, da je bil pesnik ubit v spopadu s partizani in da ni izdihnil ob nesrečnem požaru. Toda, ali bo odslej nacionalka tudi ob omembah žrtev v Auschwitzu beležila, da je nesrečni Žid tam umrl zaradi zadušitve s plinom? 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.