Postati tiger ali ostati kokoš

Svilna pot je dvosmerna cesta, za zdaj po njej hodimo bolj peš. Sviloprejke tod nikoli niso krasile glav odločevalcev.

Kitajska in EU sta se na začetku aprila 2019 dogovorili o skupnih poteh prihodnega partnerstva, utemeljenega na načelih vzajemnosti. Nekaj dni kasneje je Hrvaška v Dubrovniku gostila redno letno srečanje kitajske pobude 16 + 1, v katero je vključena pisana druščina postsocialističnih držav. Oboje je del zunanjepolitičnega kitajskega projekta En pas, ena pot, ki je brez primere v sodobni geostrateški politični zgodovini sveta. Evropski projekt združevanja in vračanje Kitajske kot dominantne sile v svetovni ureditvi sta očitno dva najbolj vznemirljiva, protislovna in hkrati povezana procesa, del danes nerazdružljivega trikotnika ZDA, EU, Kitajska. Stara svilna pot je bila nekdaj del mogočne moči Kitajske in del slovite razvojne divergence v 18. stoletju, ko je Evropa postala središče sveta. Se bomo izognili farsam in tragedijam ponavljanja te zgodovine? Bo Slovenija v tej novi globalni tranziciji postala razvojni tiger ali ostala kokoš.

Toda pojdimo po vrsti. V dramatični zgodovinski civilizacijski freski, kjer se v stoletjih menjavajo posamezni svetovi in regije, je Kitajska igrala pomembno vlogo. V tisočletjih je poskrbela za nekaj usodnih tehnoloških prebojev, ki so ukrojili podobo sveta. Še v 18. stoletju je bila primerljiva z Evropo. Toda statistika agrarne strukture BDP skriva pomembno past. Produktivnost je na Zahodu skoraj enkrat višja, realne plače podobno, obrestne mere so nižje. Nizozemske mline in vodno tehnologijo poganja veter, kitajsko sofisticirano vodno tehniko pa množica ljudi. Kitajci so inovatorji tiskanja, toda šele Evropa tisk komercializira. Kuga je bolj prizadela Evropo kot Kitajsko, nove trgovske poti in globalna trgovina so bolj koristile Evropi. Evropa je hitreje dojela pomen institucij, posebej bank in podjetij, prisiljena je bila v razvoj zunanjih trgov. Kitajska je gradila na nizkih stroških delovne sile, državni centralizaciji in moči notranjega trga. Skratka, velika razvojna divergenca tiči hkrati v evropski ekonomski izjemnosti in kitajski posebni samozadostnosti.

Spoznanje o razvojni zaostalosti Kitajske se danes umika. Država je že štiri desetletja na poti velike konvergence iz delovno intenzivne družbe v visokotehnološko. Dengove reforme leta 1978 so odprle pot specifičnemu državnemu kapitalizmu. Kitajska je danes na čelu svetovnega gospodarstva, zaradi izjemne tridesetletne gospodarske rasti in povečanja blaginje prebivalstva. Postala je dežela hitrih vlakov, urbanih nebotičnikov in svetovnih milijarderjev, toda hkrati prostor razvojnih težav, naraščajoče neenakosti, finančne zadolženosti, tudi ekološke apokalipse. Odkar je leta 2001 vstopila v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO), domala vsakih pet let preseneča svet z novimi razvojnimi koncepti, strategijami in programi. Reformiranje je v naravi socialističnih sistemov, komunistične oblasti hlepijo po politični legitimnosti, česar na Zahodu nikoli niso prav dojeli. Projekt nove svilne poti 21. stoletja je del te zgodbe.

Projekt En pas, ena pot je predsednik Xi Jinping predstavil jeseni 2013 kot način gospodarske in kulturne povezave Kitajske z evrazijskim prostorom. Ima kopensko smer od Kitajske do EU in pomorsko nazaj, vključuje velike infrastrukturne projekte, tržno povezovanje in poslovno mreženje. Toda leto pred tem Kitajska začenja projekt 16 + 1, ki združuje pisano druščino postsocialističnih držav na evropski polperiferiji. Izbira in vrstni red nista naključna. Kitajska je eno izhodišče, Evropa drugo, nosilni evropski lok pa vključuje tudi Balkan, ta večni mehki trebuh vstopa velikih imperijev na prag srednje Evrope. Kitajska je tem državam ponudila tisto, česar EU ni zmogla, konkretno razvojno perspektivo, infrastrukturne projekte, tehnološki preboj, poslovno in finančno sodelovanje. Platforma ne sledi mejam EU in evra, izključuje občutljivi ruski bok, ne ogroža nobenih vojaških interesov ZDA. Kitajska je s tem dejansko obšla EK in EU, Francija in Italija molčita, Nemčija in Nizozemska pragmatično svarita. Kitajska je lahko geostrateški partner, če bo EU omogočila enakopraven in vzajemen prodor na svoje trge, tudi na račun trgovinske vojne z ZDA. Gospodarstvo je tu pomembnejše od političnih zadržkov zaradi državne pomoči, prepovedi prodaje orožja, lastninskih in človekovih pravic, Tibeta in Tajvana.

Seveda, Kitajska vse to potrebuje zaradi sebe. Ultimativni cilj njenih komunistov in predsednika Xija je ohraniti oblast, njeno sredstvo je gospodarska rast, ki jo morajo zagotoviti globalni trgi in razvojni projekti. Politično si ne more privoščiti razvojne stagnacije, prevelikih domačih regionalnih razlik, zmanjšanja blaginje prebivalstva. Vzvodi svilne poti in projekta 16 + 1 so torej notranji in ne zunanji, politični in ne ekonomski. Kitajska državna podjetja igrajo tu ključno vlogo, v času ekonomske liberalizacije se je vloga partijskih sosvetov v njih okrepila. Kitajska mora dobiti energetske in proizvodne vire, pa tudi trge za svoje presežne proizvodne zmogljivosti, financiranje in dolžniška ekonomika sta tu največje tveganje za vse deležnike teh poslov. Kitajski politični kapital, ki ji zagotavlja prednost pred EU in ZDA, so prav konkretni razvojni projekti, sistemsko ravnanje in jasna politična agenda. Kitajska je tu bolj odprta in prilagodljivejša, sistem odločanja bolj kompleksen in konsenzualen kot drugod. To je presenetljiva in najskrivnostnejša konkurenčna prednost njenega razvojnega menedžmenta.

Slovenija je v tej igri obrobnega pomena, celo na Balkanu, ker je preveč vpeta v EU in nima strateških ciljev. Kontroverzna kooperacija 16 + 1 je doslej povsod ponudila več političnega kapitala kot ekonomskega dobička. Toda stvari se spreminjajo, konkretnih projektov je vse več in Slovenija jih ne ponuja na pravi strani. Svilna pot je dvosmerna cesta, za zdaj po njej hodimo bolj peš. Sviloprejke tod nikoli niso krasile glav odločevalcev.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.