Film / Doku o Jožetu Dolmarku.

Pri Jožetu Dolmarku – cinefilu, cineastu, pedagogu, liriku, moralistu, panoramistu, fabulistu, pasažerju – si imel vedno občutek, da je videl le filme, ki so ga poklicali. Če bi bil literat, bi v pisanju posvetil v svoje knjige bolj užival kot v samem pisanju knjig. In če bi bil glasbeni kritik, bi pisal liner notes, v katerih bi vedno poudaril, da tega ali onega albuma brez njega – in brez njegove ljubezni – sploh ne bi bilo. To, da je zrasel na meji (Gorica, cappuccino, italijanski TV-programi, Lino Miccichè na tržaškem faksu ipd.), da sta s prijateljem Silvanom Furlanom na puljskem festivalu jugoslovanskega filma šotorila že pri petnajstih in da je imel v vseh fazah svojega življenja dobre učitelje (Dušan Pirjevec, Luc Menaše ipd.), ga je privilegiralo. Hotel je postati filmski kritik – in je postal. Hotel je postati filmar – in je postal. Hotel je hoditi na filmske festivale – in je hodil. Hotel se je družiti z legendami jugoslovanskega filma – in se je. Hotel je urejati Ekran – in ga je. V Kinoteki je hotel organizirati retrospektive – in jih je. V študentskem naselju je hotel vrteti filme – in jih je. Hotel je postati flâneur – in je postal. Hotel je imeti svojega trafikanta – in dobil ga je.