Heni Erceg

Heni Erceg

26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Hrvaška

Slabo kaže

Mir v Bosni ima možnosti samo, če se ustavi sovražni odnos Zagreba in Beograda do Sarajeva in se odreče podpora srbski in hrvaški fašistični stranki v Bosni, katerih voditelja si na vse kriplje prizadevata za ohromitev državnih institucij BiH, končni namen tega pa je delitev Bosne in palestinizacija Bošnjakov.

Pametni ljudje so zaskrbljeni za prihodnost Bosne in Hercegovine, toda hudiča, kako da njihova svarila, da bi v tej državi spet lahko izbruhnili spopadi, veljajo – prav kakor na začetku devetdesetih let – za pretirano zloslutna, celo preganjavična. Čeprav Hrvaška tam nemoteno izvaja vohunsko vojno in je ob razkritju, da so hrvaške tajne službe poskušale novačiti državljane Bosne za svoje mračnjaške protibošnjaške naklepe, premier le cinično odmahnil z roko. Sicer pa je že nekaj let, odkar sta na oblasti desničarska HDZ in posebej predsednica države, vmešavanje v notranje zadeve Bosne edina pomembna zunanjepolitična dejavnost Hrvaške. Zato je uradni Zagreb dejansko v celoti prevzel politiko HDZ BiH, lahko pa rečemo tudi nasprotno, politiko popolne usklajenosti in sodelovanja te stranke s fašistično Republiko srbsko v skupni akciji rušenja BiH. Pri pokroviteljskem odnosu do sosednje države Hrvaška zahrbtno izkorišča svoje članstvo v EU in dogaja se, da je edina članica unije, ki glasuje proti izvozu nekaterih bosanskih izdelkov, kot se je zgodilo recimo nedavno, ko je dala veto na izvoz piščančjega mesa nekaj malih proizvajalcev iz BiH na trg EU.

Zloba, laži in sramotenje najočitneje zaznamujejo ravnanje hraške diplomacije v Bosni, predsednica Hrvaške vztrajno blebeta o več tisoč islamskih teroristih, povratnikih iz Sirije v BiH, te njene z ničimer utemeljene trditve pa so vrhunec dosegle z nedavno akcijo hrvaških vohunov, ki so državljana Bosne z resnimi grožnjami prisilili, da je v Doboju prevzel orožje in razstrelivo, potem pa so o tem obvestili policijo in medije, da bi Bosno oblatili kot leglo muslimanskih teroristov in grožnjo Evropi. To bedno vohunsko akcijo je vodil hrvaški konzul v Tuzli, bolj znan kot upravitelj medvojnih koncentracijskih taborišč hrvaške vojske v tako imenovani Herceg-Bosni. Vse skupaj se je končalo z razkritjem žvižgača, ministra za varnost BiH, in pometanjem škandala pod preprogo.

V glavnem, Bosni slabo kaže, poleg vsega se zdaj še nezakonito oborožuje že tako številni rezervni sestav policije Republike srbske in dolge cevi grozeče razkazuje na cestah, ki vodijo v Sarajevo. Množico oboroženih uniformirancev menda potrebujejo za boj proti požarom, poplavam … kot trdi Milorad Dodik, predsednik te nevarne tvorbe, ki se opira na Srbijo in Rusijo in je deležna precejšnje pomoči hrvaških nacionalistov. Namen rožljanja z orožjem Republike srbske, katere vodja grobo zanika genocid v Srebrenici in ga razglaša za »bosanski mit«, je seveda resno zastraševanje državljanov Bosne in regije v celoti, pa tudi podpihovanje nestrpnosti do muslimanskih beguncev, za katere je Bosna eden od ciljev na poti v Hrvaško in naprej. Nevarne vezi med srbskim in hrvaškim fašizmom v BiH, sodelovanje Milorada Dodika in zagovornikov Herceg-Bosne – pred kratkim tudi formalno slavljene z blagoslovom hrvaške oblasti, čeprav so bili voditelji te tvorbe zaradi kopice zločinov obsojeni v Haagu, njen politični tvorec Franjo Tuđman pa velja za udeleženca »skupnega zločinskega projekta« – poteka prav v času, ko so odnosi med Hrvaško in Srbijo najslabši. Očitno je edina stična točka med srbskimi in hrvaškimi vladajočimi nacionalisti Bosna, točneje razgradnja in dokončna ozemeljska delitev te države. Tako kot sta si jo tedaj, med vojno, zamislila Tuđman in Milošević, njuni jastrebi pa se ji niso nikoli odrekli.

Prisvajanju Bosne je posebej naklonjena predsednica Hrvaške, ki jo med drugim prav zato bosanski Hrvati imenujejo »naša predsednica«, njena celotna diplomacija pa je usmerjena v ustvarjanje incidentnih razmer v Bosni, spodbujanje strahu pred muslimanskimi teroristi in s tem pridobivanje glasov hercegovskih Hrvatov, neusahljive volilne baze HDZ. Zato neodgovorno in prostaško prekraja zgodovino, da bi popolnoma minimizirala BiH kot državljansko, suvereno državo, zato je pred kratkim bleknila: »Vi, Hrvati, v BiH niste gostje ali nacionalna manjšina, ampak ste njen najstarejši konstitutivni narod.« Kaj torej napraviti z »zgodovinarko« na čelu države, ki ne ve, da so narodi v današnji obliki začeli nastajati šele sredi 19. stoletja in da Bosna ni bila nikoli niti srbska niti hrvaška država? Govorimo o predsednici države članice EU, ki je hvalila nedavno razsodbo haaškega sodišča, s katero je to vojnega zločinca Radovana Karadžića obsodilo na dosmrtno ječo, niti najmanj pa ji ni bila všeč razsodba istega sodišča, v kateri je to ugotovilo, da je tako imenovana Herceg-Bosna »plod skupnega zločinskega projekta, katerega namen je bilo oblikovanje hrvaške entitete v BiH in združitev te s sosednjo Hrvaško«. Mir v Bosni ima zaradi vsega tega možnosti samo, če se ustavi sovražni odnos Zagreba in Beograda do Sarajeva in se odreče podpora srbski in hrvaški fašistični stranki v Bosni, katerih voditelja si na vse kriplje prizadevata za ohromitev državnih institucij BiH, končni namen tega pa je delitev Bosne in palestinizacija Bošnjakov.

Toda mar od mednarodne skupnosti res lahko pričakujemo kaj takega? Saj njen odposlanec za BiH ne vidi nobene nevarnosti v vnovičnem oboroževanju Srbov. Tako kot so evropski zavetniki leta 1995 mislili, da je Srebrenica prijetno letovišče, ne pa množično grobišče. Je torej nerealno, če trepetamo pred ponovitvijo krvave vojne zgodbe? 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.