Marcel Štefančič jr.

26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Film

Dvojna življenja

Doubles vies, 2018, Olivier Assayas

za

Ljubezen v času revenge porna.

Alain (Guillaume Canet), šef ugledne pariške založbe, uporabi veliko ovinkov, da bi Leonardu (Vincent Macaigne), pisatelju in prijatelju, ki mu je prej že izdal nekaj romanov, povedal, da njegovega novega romana ne bo izdal. Kar pa je po svoje logično: Leonard, kuštravi, prijetno neprijetni zagovornik avtofikcije, je namreč v njem – resda pod drugim imenom, a prepoznavno (roman-à-clef pač) – “namočil” svojo bivšo ženo. To seveda spominja na revenge porn, ki je prišel z internetom in digitalno dobo, Alain pa je dobesedno alergičen na vse narcistične produkte te “disruptivne” dobe digitalne inkontinence – na bloge, trače, fake news, piratizacijo in guglanje, kaj šele na Google Books. S knjigami – njegovimi svetinjami – je konec. Digitalna doba jih je ubila. Alain, poročen s Seleno (Juliette Binoche), zvezdnico neke TV-serije (ukrojene za “binge watching”), sicer še vedno vztraja s knjigami, ki se vse slabše prodajajo (sam v njih vidi le še obliko bega pred spletno pornografijo-konspirologijo; beri knjige, pa se vsemu temu sranju izogneš!), a vse bolj izgleda kot vernik, ki je izgubil vero – kot oni pastor, ki v Bergmanovih Obhajancih (1963) izgubi vero v vero, a kljub temu še vedno mašuje v prazni cerkvi.

Toda ko se Alain, Selena in Leonard zapletejo v lahkotni, igrivi, ležerni vrtiljak perverzno transparentne nezvestobe, postane jasno, da komedija Dvojna življenja ni le reimaginacija Obhajancev, ampak da je v resnici neke vrste bergmanski double-bill, saj je obenem tudi povsem očitna reimaginacija Bergmanovega Nasmeha poletne noči (1955) v dobi revenge porna. Ljubezen tu ne skriva, da je prežeta z igrami v igri, resentimentom, norostjo in maščevanjem. A glede na to, da je Nasmeh poletne noči reimaginacija Shakespearove romantične komedije Sen kresne noči (1595), ki je nastala v dobi srhljivih, krvavih tragedij maščevanja, v dobi elizabetinskega revenge porna (Kydova Španska tragedija, Shakespearov Hamlet, Marstonovo Antonijevo maščevanje ipd.), se zdi, da skušajo Dvojna življenja, ki izgledajo tako, kot da jih je Olivier Assayas posnel pred desetimi leti ( ja, digitalna doba je res hitra!), le skleniti začarani krog zahodne kulture, ki v digitalni kapitalizem pada tako kot svetloba v črno luknjo. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.