Marcel Štefančič jr.

26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Film

12. mož

Den 12. Mann, 2018, Harald Zwart

za

Nesrečniki.

Kurt Stage (Jonathan Rhys Meyers) je esesovec, ki leta 1943 terorizira mrtvo hladno, ledeno Norveško, izgleda pa tako, kot da se je pravkar utrgal iz pekla. Nihče mu ne uide, pravijo. Morali bi videti njegov obraz, ko mu Jan Baalsrud (Thomas Gullestad), norveški odpornik, izurjen v Britaniji, uide – prvič, drugič, tretjič, vedno znova. Baalsrud je “12. mož”, edini izmed dvanajstih norveških odpornikov, ki je preživel katastrofalno izkrcanje in se – namesto v saboterja, ki bi razstrelil nemško letalsko bazo – prelevil v preganjanega, neke vrste Jeana Valjeana.

Stage je kakopak Javert. Zanj je ta pregon “nekaj osebnega”. 12. mož, posnet po resnični zgodbi (ki so jo očitno navdihnili Hugojevi Nesrečniki, heh), je martirij. Ko gledate, kako se Baalsrud prebija skozi hladno divjino, kako preskakuje zasede in pasti, kako se utaplja v ledeni vodi in plazovih, kako se bos, napol gol, ranjen in krvav zakopava v sneg, kako žre ekstremne razmere, kako žrtvuje svoje prste, roke, noge in telo, kako se oprijemlje sani in jelena, čutite vsako njegovo kost, vsako njegovo bolečino – tako kot v Inárritujevem Povratniku ali pa Macdonaldovem Dotiku praznine. Tu, v tej strašni vrtoglavici preživetja, v kateri ni nevtralnih pozicij, si lahko res lepo odpočijete od stripovskega nasilja. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.