Matej Bogataj

26. 4. 2019  |  Mladina 17  |  Kultura  |  Knjiga

Hjalmar Söderberg: Doktor Glas

Prevod in spremna beseda Nada Grošelj. LUD Šerpa (Klasična Šerpa, 55), Ljubljana, 2018 163 str., 18 €

+ + + +

Sam in brez milosti kot Bog Oče

»Prišel bo in mora priti dan, ko bo pravica do smrti priznana kot daleč najpomembnejša in bolj neodtujljiva človekova pravica od te, da vržemo listek v volilno skrinjico. In ko bo čas zrel za to, bo imel vsak neozdravljiv bolnik – kakor tudi vsak ’zločinec’ – pravico do zdravnikove pomoči, če se bo hotel osvoboditi,« premišlja nekje vmes doktor iz naslova romana. Zaradi tega bi mu verjeli, da se na protitrpljenski fronti angažira in bori na strani človečnosti, da težko prenaša bolečino drugih, če ne bi med bolnike v istem stavku tlačil še kriminalcev kot kolateralnega plena. In imel v predalu zase črnih tabletk s ciankalijem za vsak primer – ki pa mu pridejo prav tudi za druge, ko jih začne naokrog nositi v ohišju ure brez kazalcev.

Doktor Glas, junak romana, napisanega leta 1905, je hibridna in odhakljana pojava. Za zdravnika precej nenavaden, danes bi mu skrili kalij, kadar bi se ukvarjal s pacienti, ki so se približali paliativni oskrbi, rad se namreč igra Boga. Nenavaden je, ker ne mara ljudi, pa jih mora zdraviti. Posebej so mu sumljivi in odvratni revni, pa tudi tako ali drugače zaznamovani: Glas je le predhodnik in detektor kasneje dodobra razmahnjene skandinavske evgenike. Najmanj odpora čuti do lepih žensk, vendar ima problem, da se jim težko približa, pa tudi vidi jih bolj v kosih, mesarsko; všeč mu je to ali ono, celoto pa izgubi. Če jim že pride blizu, težko naredi naslednji korak: zaveda se, da ni ravno lep, zato se počuti razpet, kot to imenuje, v dilemi med lakoto in mrhovino – nekaj mu je nedostopno, predvsem ker ima oko umerjeno na zaljubljene ženske, takrat pa so njihove skrbi drugje in za druge, za dostopne nima apetita, čeprav se mu po besedah redkih pivskih znancev nastavljajo kar dobre partije. Vendar trmoglavi po svoje in se ukvarja s svojim načrtom – premišlja, kako pomagati privlačni ženski z ljubimcem, ki se ji gabi starikavi mož, kadar zahteva izpolnitev njej ne več sladkih zakonskih dolžnosti. Ženska se zato obrne na dohtarja, ta pa tipčka pošlje v ločeno spalnico in v toplice, za začetek.

Hjalmar Söderberg

Hjalmar Söderberg

Pragmatik na vsakem koraku je nekoliko zacuknjen v spolnosti: ni mu uspelo preskočiti tistega grozljivega koraka, ki mladostnika zadriča v erotiko in izroči drugemu – kljub poklicu, s katerim naj bi padle tančice s telesa in se morda zraven postrgala še vsa avratičnost, ki gre h koži in izmenjavi sokov. Doktor Glas je nekakšen predhodnik Dexterja in podobnih, o vzrokih ne izvemo nič, čeprav Söderberg (1869, Stokcholm) ustrezno koplje – kot je značilno za obdobje – po potlačenem in čudaškem. Predvsem je pred dobrim stoletjem natančno izpisal človeka, ki ne samo združuje vse protislovne silnice časa in nekaj zagat švedskega protestantskega prostora in je manj frivolen in polten kot dunajska secesija, je pa pravi nevrotični in kontradiktorni junak, kakršen bo zaznamoval celotno stoletje. Doktor Glas je spisan kronološko, datirano in dnevniško, z nekredibilnim, nespečnim in občutljivim pripovedovalcem, uglednega čudakarja pa posadi v benigno meščansko okolje, da je njegovo ravnanje še bolj skrivnostno dražljivo in nesprejemljivo.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.