Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

3. 5. 2019  |  Mladina 18  |  Pamflet

Pozabljene besede

Intervjuji, prazniki in knjižnice

Ko je v Studio City Svetana Makarovič povedala, da ne izobeša slovenske zastave, ker države ne spoštuje, saj da je ta naklonjena klerofašizmu in ima na mejah rezilno žico, je Nova 24 TV objavila ostre odzive zgražanja, ki zahtevajo opravičilo od nacionalne televizije. Kakor ima pesnica svobodo govora, jo imajo tudi njeni kritiki. Ko bi kaj takega izjavil minister ali župan glavnega mesta, je odločen protest kajpak povsem upravičen, toda posameznik ima vendar pravico do individualnosti. Izobešanje zastave je res stvar patriotizma, ni pa obvezno dejanje. Pač gesta elementarnih svoboščin, ki jih je v demokracijah sprejeti, četudi bi se sami z njimi ne strinjali.

Državo zastopajo izvoljeni politiki. Tako je premier Marjan Šarec v intervjuju za AP skiciral svojo evropsko vizijo, ko je izpostavil, da bo morala biti nova Evropska komisija bolj sposobna odgovorov na rusko in kitajsko gospodarsko ekspanzijo na kontinentu. Njegova politika je torej omejevanje kitajskega podjetništva, ki sistematično prevzema evropska podjetja. Nenavadno, protekcionistični pogled, ki bi omejil svobodo trgovanja. Še bolj pomenljivo pa je, kako ravna slovenska država. V istem času je namreč gospodarski minister Zdravko Počivavšek obiskal Peking, kjer se je srečal s kitajskim ministrom za znanost in tehnologijo Wang Zhigangom, njegov namen obiska pa je bil okrepitev gospodarskih odnosov med državama. In potem je obiskal še podjetje Hisense, kateremu je obljubil, da mu bo pomagal z mehanizmi spodbujanja investicij in pri pridobivanju potrebnih slovenskih dovoljenj. Minister se je torej osebno angažiral pri bodočem kitajskem prodoru v Slovenijo in v Evropsko unijo. Ga je torej naslednji dan po vrnitvi z daljne poti predsednik vlade jadrno odstavil? Vse, kar je pripovedoval evropski publiki, mu je minister v hipu miniral. Nak, Šarec še opazil ni, očitno je vmes že pozabil, kaj je pripovedoval za AP.

A predsednik vlade, ki je nekoč odlično imitiral lokalne politike, evropske politike sploh ne razume. Na zahodnobalkanskem vrhu v Berlinu, ki sta ga moderirala nemška kanclerka in francoski predsednik, so govorili o srbsko-kosovskih sporih. Gostiteljica Angela Merkel je poantirala, da je v Evropi prvi smisel iskanje dogovora med sprtimi stranmi in ob tem izpostavila zgledni sporazum med Severno Makedonijo in Grčijo. Prvo načelo so skratka bilateralna dogovarjanja, kar je s kimanjem potrdil tudi slovenski premier. Ministrski predsednik očitno ni doumel, da isto velja tudi za meddržavne probleme Slovenije in Hrvaške. Logika, po kateri bi tovrstne konflikte v EU razrešil višji forum, je na delu samo v Sloveniji.

V deželi se je kot običajno slavilo 27. april kot dan vstaje slovenskega naroda proti okupatorju. Dejstva so še naprej irelevantna, zakaj že na dan nemškega vdora 6. aprila 1941 so se množično zbirali slovenski prostovoljci, ki so takoj sklenili, da se patriotsko uprejo zavojevalcu. A še bolj absurdno je na simbolni ravni. Televizije so kazale politike, ki so uradni dan vstaje počastili pred legendarno Vidmarjevo vilo, s katere pa danes vihra nemška zastava. Stavba je zdaj rezidenca nemškega veleposlaništva.

Kako se je že to zgodilo? Ko je bila vila na prodaj, je imela predkupno pravico ljubljanska občina, ki pa je ni hotela kupiti. Je bil takrat župan krščanski demokrat Jože Strgar, katerega ekipa je umikala partizanske simbole? Ne, magistratu je že gospodoval župan Zoran Janković. Mož, ki svojo politiko gradi na slavljenju komunizma in partizanstva, ni iz proračuna namenil nekaj milijonov za simbolno podstat svoje retorike. Pa je bila vsota enaka nekajletnim mestnim donacijam, ki jih namenja le za veteransko organizacijo ZZB NOV.

A slavljenje partizanstva ni povsem nedolžna reč, v sebi namreč implicira odpoved mišljenja. Tako je bilo in pika. Torej nikakršnih premislekov o preteklosti. Za letošnjega častnega občana Ljubljane je bil izbran partizanski komandant Franc Sever – Franta. Zgodba o njem se je končala zgolj z glorifikacijo starega mita partizanstva. A Franta ni bil le partizan, temveč poveljnik, ki je marca 1945 iz obroča 12.000 nemških vojakov izvedel preboj 500 borcev. Njegove bitke uradna zgodovina NOB ni nikoli čislala. Toda, če odmislimo morebitna pretiravanja s številkami in pretiravanje z grandioznostjo bitke, ostane dejstvo, da je z vojaško ukano iz obroča rešil vso svojo enoto. Skratka, imamo lik komandanta, ki se ni proslavil s številom žrtev, ampak s skrbjo za preživetje svojih tovarišev. Pomemben humani aspekt bojevanja, ki pa v diktatu hvaljenja žrtev ostaja še naprej onkraj premišljevanja.

Ta dediščina preteklosti pa ni stvar ohranjanja starih mitov, temveč je dominantna tudi v sedanjosti. Župan Janković je pred dnevi napovedal gradnjo Centra Rog. Obstoječo meko alternativcev bo torej zamenjal za garažno hišo in umetniško četrt. Projekt je vreden 27 milijonov in v njem napoveduje tudi postavitev nove knjižnice. Tako je in tako bo, o smiselnosti investicije in drugih alternativah se ne razpravlja.

No, v Ljubljani že več kot 30 let stoji v oblakih gradnja nove narodne knjižnice NUK 2. Medtem ko še nismo slišali za kakšen posvet o nujnosti gradnje knjižnice v Rogu, se je poleg arhitekturnih natečajev zvrstila še množica srečanj in argumentov pisateljev, kulturnikov, znanstvenikov in politikov, ki pledirajo za postavitev NUK 2. Toda zanj nobena dosedanja vlada ni uspela izbrskati potrebnih sredstev. Župan najbogatejšega mesta pa lahko z zamahom odšteje malodane isto vsoto za obskurno knjižnico s kulturnim centrom. In zdaj presenečenje: množica intelektualcev, ki so se v javnosti izrekali za novo stavbo nacionalne knjižnice, ni pozvala župana najbogatejšega mesta, da jo zgradi mesto samo. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.