Janko Lorenci

Janko Lorenci

10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Kolumna

Zakaj ne kot Irci?

Bančna sanacija – zgodba o aroganci, Butalah in kolaboraciji

Policijska ovadba (glej prejšnjo Mladino) proti Jazbecu in druščini razkriva, kako makiavelistično je Evropska komisija prisilila Slovenijo v zloglasno sanacijo bank. Utrpeli smo velikansko škodo – za sanacijo smo dali dobre 4 milijarde evrov preveč (desetino letnega BDP), najemati smo morali kot žafran draga posojila, prisilili so nas v razprodajo bank in podjetij tujim lastnikom v neugodnem času in v razlastitev delničarjev ter imetnikov podrejenih bančnih obveznic. Brez vsega tega bi bili zdaj bolj suvereni, bolj razviti in manj ponižani – s Slovenijo so ravnali kot z Butalami, kamor očitno tudi spadamo.

Naša bančna sanacija je del klavrne, polkriminalne zgodbe o privatizaciji, razprodaji, odnosu politike do tujine. Spisala jo je cela vrsta zaporednih vlad. A njihova odgovornost ni enaka. Daleč najbolj kriva je vlada J. Janše, človeka, ki je najprej povzročil ogromno zadolžitev države, podjetij in bank, potem pa s svojo drugo vlado izdajalsko vabil trojko v Slovenijo in jo pri tem slikal, kot da je tik pred bankrotom. Tako je dal kritje, legitimnost izsiljevalskim zahtevam Komisije in ECB v ozadju. Obe sta delovali v histeričnem ozračju po grški drami, slabo sta poznali naš resnični položaj, hkrati pa ju je skrbelo, da slovenske banke ne bodo mogle vrniti tujih posojil (na začetku krize so bile dolžne skoraj 12 milijard). Ocenili sta, da je treba banke zaradi tega napolniti s čim več denarja in zato z ošabno aroganco večkratno prenapihnili našo bančno luknjo. Izsiljevalsko operacijo je z dodatkom osebnih interesov in nacionalnih navijaštev izvedlo nekaj birokratov Komisije, uradno zadolženih za Slovenijo, oboje pa se je usodno povezalo z domačo politično (Janša) in strokovno (guverner Jazbec) kolaboracijo.

Krivda naslednjih vlad je predvsem v tem, da so se kapitulantsko sprijaznile z vsiljenim stanjem, čeprav bi se bile spričo velikanskih zastavkov sanacije dolžne spustiti v boj s Komisijo in zavreči izsiljene zaveze. Vendar tega zaradi kronične servilnosti naše politike niso tvegale. Naš tedanji položaj lahko deloma primerjamo z Irsko, ki je prav tako padla v bančno krizo. Razlika pa je, da je Slovenija manjša in brez zaveznikov, da smo edini sami plačali sanacijo in da so se Irci Komisiji upirali, mi pa ne. Irska parlamentarna komisija je izrecno navedla vrstni red krivcev za njihove bančne težave: irska vlada – Komisija – ECB – irska centralna banka. Naša komisija je vso krivdo naprtila zgolj bankirjem.

Šarčeva vlada po ovadbi ne more več vtikati glave v pesek. Razkritja preiskave so šokantna, posledice zmanipulirane sanacije pa se vlečejo v današnji čas, med drugim kot razprodajanje ostankov bančnega in drugega premoženja. Z ovadbo se bo spoprijelo pravosodje, toda sodni mlini bodo mleli počasi. Vlada bo morala ločiti politično ravnanje od pravnega dogajanja, za začetek morda z izjavo nekako v smislu: Odločitve sodišč bomo spoštovali. Vendar alarmantne navedbe ovadbe ter mnogi drugi dokazi in indici kažejo, da je bila država pri bančni sanaciji po krivici hudo oškodovana. To bo treba popraviti. Do končne razsodbe ustavljamo privatizacijo bank, pričakujemo pa tudi, da bo Komisija zaradi enakih razlogov umaknila tožbo.

Vlada mora vse to in še kaj povedati javno. Tiha diplomacija že od samega začetka (nanjo je mogoče preiti kasneje) bi samo zaostrila zakulisne pritiske, da bi dodatno zabrisali sledove dogajanja v času sanacije, prestrašili morebitne nove pričevalce ali žvižgače in ustrahovali vlado. Brez odločnih dejanj, tudi konfliktov, bo vse ostalo po starem. Potreben je zasuk politike k ofenzivnosti, k tisti normalni odpornosti in samozavesti, ki ju pri obrambi lastnih vitalnih interesov v odnosu do Komisije in ECB kažejo tudi mnoge majhne članice EU. Jasno je, da si škode s konfliktom ne smemo povečati. Toda daleč največjo škodo nam dela dosedanji odnos do tujine, ta pogubna mešanica defenzivnosti, pasivnosti, servilnosti, ravnodušnosti, zaradi katere država vedno teže sama krmari svoj razvoj in izgublja suverenost, ki je brez minimalnega domačega lastništva ni. Na veliko nas kupujejo tudi sosedi, med katerimi nekateri ne skrivajo ozemeljskega revizionizma. Tak zasuk bo seveda uperjen tudi proti povsod razsejanim domačim kolaborantom in dobičkarjem, ki bi sebe in državo prodali za drobiž. V ta okvir spada tudi sprejem zakona v prid razlaščenih imetnikov delnic in podrejenih obveznic bank.

Zasuk je še bolj kot za nazaj potreben za naprej, za prihodnost. Brez njega bodo EU, sosedje, veliki kapital in domači lobiji z nami še naprej ravnali kot z Butalci. Čas za prehod v normalno držo je pravi – stara Komisija odhaja, ekonomsko smo kar na konju, tu so osupljiva dognanja ovadbe. Če se ne bomo resno uprli zdaj, se ne bomo nikoli. In do nove drže je težko priti brez konflikta.

Za velike zastavke gre. Normalno bi bilo, da bi zato vsi »stopili skupaj«. A ne delajmo si utvar – vsa teža zasuka in morebitnega konflikta s Komisijo bo visela na vladi oz. koaliciji. Pod Šarcem se je zgodil prvi rahli pomik k večji socialnosti, opuščeno je bilo tudi od zunaj zaukazano zategovanje pasu. Preobrat v odnosu do tujine je logičen naslednji korak in nujni pogoj za boljši razvoj Slovenije. Zdi se, da je premier zanj psihološko sposoben, kar kaže tudi njegov neodhod k Tajaniju.

Glede EU in tujine se je treba strezniti, opustiti iluzije, kakršne smo sprva gojili npr. ob arbitraži, pa tudi preplašeno podložništvo kot pri bančni sanaciji. Iz nje gre potegniti nauk: sedanja EU je po eni strani za šibke, nenačelne in zakompleksane članice celo nevarna, po drugi strani pa še naprej dragocena in nepogrešljiva. Prvo je treba spreminjati, drugo braniti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.