Petnajst let EU

EU ne bo padla na osi Pariz–Berlin, ogrozijo jo lahko politični kaos zaradi neenakosti, kriza suverenosti držav zaradi odcepitev, fašistična falanga avtokratskega populizma

Petnajsta obletnica vstopa Slovenije v EU je priložnost za premislek o prehojeni poti države, še zlasti če to povežemo s tridesetletnico majniške deklaracije in stoletnico pariške mirovne pogodbe. Slovenija je v stotih letih zamenjala pet državnih formacij, dve monarhiji, dve republiki in tiči sedaj v EU kot prav posebni politični entiteti. Od tod naša institucionalna prilagodljivost in hkrati identitetna izgubljenost. Romantična predstava samostojne države in EU je danes zbledela. Trčila je ob realna protislovja evropske institucionalne arhitekture in lastne omejenosti upravljanja in vodenja države. Volitve, domače in evropske, zgolj razkrivajo blasfemičnost teh podob, problematičnih in napačnih pričakovanj.

Zgodovinske refleksije križevega pota slovenske države so vedno poučne. Slovenija je začela svojo pot političnega osamosvajanja znotraj mogočne habsburške monarhije in končuje v nedrjih neoprijemljive EU. Monarhija je bila robustna politična tvorba, EU v marsičem spominja nanjo. Obe predstavljata kompleksno povezanost držav in narodnosti, stavita na skupen ekonomski prostor brez političnih meja, tudi razvijali sta se bolj voluntaristično, nekdaj z dinastičnimi porokami, danes s pristopnimi pogodbami. Toda razlike so vseeno ključne. EU ni državna entiteta, kot je bila monarhija, njen liberalni konstitucionalizem omogoča državam, zlasti malim, da razvijajo lastno suverenost in identiteto. Prav usoda majhnih držav in narodov je pravi lakmus preživetja starih imperijev in tudi postmoderne EU. Petstoletno monarhijo sta pokopali svetovna vojna in osamosvojitev dežel. Lahko EU čaka podobna usoda?

Prav brexit odpira nevralgične točke razvoja EU. Politični razpad federalnih držav je bil v Evropi po letu 1989 mogoč, danes je osamosvojitev Katalonije, Škotske, Flandrije ... politična anatema. Prednosti dosedanje EU so prav razvoj civilne družbe, omejevanje despotskih vladavin in izogibanje pretirani centralizaciji. EU je doslej živela brez svojega polisa, brez manihejskih ločevanj stare in nove Evrope. Stavila je na ekonomiko povezovanj in državljanske pravice, politični mir je temelj socialne blaginje. EU ni nastala kot skupek domovin, temveč držav, njen cement ni zunanja suverenost, temveč notranje socialno tržno gospodarstvo. In prav to je sporna točka evropskih in domačih presoj.

Majniška deklaracija in celotna politično-ekonomska zgodba nove slovenske države zadnjih trideset let temelji na nacionalni suverenosti, državi kot domovini slovenskega naroda. Od tod izvirajo porodni in tudi sedanji krči slovenske demokracije, ki ni bila kos ohranjanju kulture političnega konsenza v razmerju do postsocialistične preteklosti in nove evropske prihodnosti. Podobno velja za evropsko in domačo prevlado neoliberalizma, ki sistematično razgrajuje socialno državo, čeprav prav tu potrebujemo ključne reforme, regulacijo in novo družbeno pogodbo deležnikov. EU se je razvila na spoznanjih, da države in narodi pod njenim mehkim dežnikom lažje, varnejše in učinkovitejše dosegajo svoje razvojne cilje. Evropsko združevanje poganja legitimnost učinkovitejšega ekonomskega povezovanja in lažjega meddržavnega sodelovanja. Tudi Slovenija je stavila na to karto, toda uspela je bolj ekonomsko kot politično.

EU je prepredena z interesnimi skupinami, imamo dober ducat mini lateralnih skupin v slabo domišljenem mrežnem konceptu EU. Tu je evroskupina in ostali, pa stari Beneluks in višegrajska skupina (V 4), Pobuda treh morij (S 3), množijo se posebni statusi razvitih držav (Švica, Norveška …), obeta se širitev na zahodni Balkan. Tu vsak išče nova zavezništva in oblike sodelovanja, le Slovenija jih težko najde. Spregledala je prikriti minilaterizem EU, ki ne pomeni njenega drobljenja (balkanizacije), temveč novo mrežno povezovanje. Izhodišče EU so tu regije, ne države. Toda te v Bruslju nimajo niti politične reprezentativnosti in ne odločajo v njihovem imenu. In prav to je spregledana priložnost politične evropeizacije Slovenije.

Slovenija se je znašla v središču osrednjega protislovja EU, hkratne širitve in njenega poglabljanja. Prvi proces vodi v ekonomsko divergenco, drugi zahteva politično konvergenco članic. Ekonomske prednosti velikega širitvenega poka 2004 so nesporne. Nova deseterica, skupaj s Slovenijo, je v obdobju 2000–2018 svoj BDP povečala za 250 odstotkov, stare članice za 50, celotna faktorska produktivnost se je tu podvojila, konkurenčnost in digitalna povezljivost sta pri 80 odstotkih povprečja EU, deseterica razvojno dosega 70 odstotkov povprečja EU. Slovenija je še vedno na čelu širitvene deseterice, stoji pred vrati morebitne balkanske širitve, hkrati pa je ena od spornih žrtev sanacije bank in zadolženosti države. Ekonomska konvergenca je torej uspela, politična pač ne.

Danes je jasno, da je ekonomska arhitektura monetarne centralizacije in fiskalne decentralizacije problem. EU nima niti finančnih niti fiskalnih zmogljivosti, da bi na ravni EU lahko rešili asimetrično krizo katere od članic, še manj globalno krizo unije. Federalizacija EU danes ni mogoča, monetarna in fiskalna unija brez politične ne moreta delovati. Naš strateški interes je torej širitev in ne poglobitev EU, staviti bi morali na njen minilaterizem in ne globalizem, politično moč regij in ne držav. EU ne bo padla na osi Pariz–Berlin, ogrozijo jo lahko politični kaos zaradi neenakosti, kriza suverenosti držav zaradi odcepitev, fašistična falanga avtokratskega populizma.

Slovenija lahko prevzame odgovornost za EU kot del lastne družbene odgovornosti. Eno je opazovati druge, nekaj drugega delovati. Zmagovalci bolje razumejo negotovosti in si zato upajo tvegati. Srečni ljudje in učinkovite države ukrepajo vnaprej. Zdaj vsaj vemo, brez Žižka in Petersona, kako do napredne Slovenije srečnih ljudi.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.