Marcel Štefančič jr.

10. 5. 2019  |  Mladina 19  |  Kultura  |  Film

Čista zloba

Extremely Wicked, Shockingly Evil, and Vile, 2019, Joe Berlinger

za

Življenje s serijskim morilcem.

“Pa tako normalno je izgledal,” dahne neka ženska, ko izve, da je Ted Bundy (Zac Efron) v resnici serijski morilec, ki je ugrabil, posilil, pobil in obglavil številne ženske. Ja, zloglasni, diabolični, grizlijevski, sociopatski Ted Bundy, strah in trepet sedemdesetih, je bil “eden izmed nas”. In film, ki ga je posnel sloviti dokumentarist Joe Berlinger, avtor Netflixove dokuserije o Bundyju (Conversations with a Killer: The Ted Bundy Tapes), je narejen natanko tako: prvič, njegovih umorov ne vidimo, drugič, spremljamo njegovo romantično življenje z Elizabeth Kendall (Lily Collins), materjo samohranilko iz Seattla, ki se ji niti sanja ne, kaj počne “sladki” Ted, študent prava (film je posnet po njeni knjigi Fantomski princ: Moje življenje s Tedom Bundyjem), tretjič, Bundy je prikazan kot šarmer, kot veliki zapeljivec, ki zna vsako žensko navdati z občutkom, da jo občuduje in da komaj čaka, da ji pripravi zajtrk, in četrtič, Bundyja – malega, “normalnega” človeka – začnejo nenadoma zasledovati, zato se zdi, kot da so se zmotili in se spravili na “napačnega” človeka, na nedolžnega. Razlog več, da njegovega polnega imena, Ted Bundy, prve tričetrt ure sploh ne slišimo.

Film se obnaša tako kot ljudje, ki si rečejo: pa saj ni mogoče, da je bil ta čedni, simpatični, nevsiljivi, povsem normalni moški takšna pošast! In Elizabeth je mučenica te čudne, perverzne kognitivne disonance. Čista zloba je parodija te čudne erotizacije serijskih morilcev, medijske obsedenosti s serijskimi morilci, vsesplošne fasciniranosti nad serijskimi morilci. Ne pozabite, da so Bundyju sodili pred TV-kamerami, da so ga kamere naredile še “kreativnejšega” (sojenje je spremenil v svoj šov), da se je obnašal kot zvezdnik (“Bolj priljubljen sem kot Disney World”), da celo sodnik, ki ga je obsodil na smrt, ni mogel prehvaliti njegove “briljance” in da so ga številne ženske, njegove fenice (z eno – Carole Ann Boone – se je med sojenjem poročil!), na vse pretege branile, ker niso mogle verjeti, da bi lahko tak “frajer” moril ženske. A Bundy, ki se je na sodišču branil sam in ki so ga na smrt obsodili leta 1978 (in usmrtili leta 1989), je izkoriščal prav “normalnost” – ker je izgledal “normalno”, ga toliko časa niso dobili. Ni bil sumljiv. Lahko je počel, kar je hotel. Nič ni pošastnejšega od jebene normalnosti. Normalnost je le maska bolezni. “Mi, serijski morilci, smo vaši sinovi, vaši možje, povsod smo,” je nekoč izjavil Bundy, ki je izkoriščal še nekaj: v času, ko je moril ženske (sam je priznal 30 umorov), je bila mizoginija nekaj “normalnega”. Tako kot danes.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.