Janko Lorenci

Janko Lorenci

17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kolumna

Obljube maskiranih

Politično skrivaštvo

Nekatere stranke frfotajo kot metuljčki – malo sem, malo tja. V parlamentarnem odboru za zdravstvo so štiri koalicijske članice – SD, Desus, SMC, SAB – skupaj s SDS in NSi glasovale proti predlogu, ki bi zavrl nadaljnjo tiho privatizacijo zdravstva. Pred tem je bil predlog amandmaja v koaliciji usklajen. Glasovanje je bilo za četverico prav izdajalsko.

In dokaj tipično. Slovenska politika ima kronično bolezen, ki se ji reče mimikrija – delaš se, da si nekaj drugega, kot si, se pretvarjaš, da si drugačen, boljši kot v resnici. Mimikrija, znana tudi v živalskem svetu, je razširjen pojav – celo najbolj socialno mrzle in avtoritarne stranke govorijo, da delajo za blaginjo ljudstva in demokracijo. Vsi so za zeleno Slovenijo, toda namesto železnic gradimo ceste in zastrupljamo vodo, zemljo, zrak. Vsi so za javno zdravstvo, ko naj bi zanj nekaj storili v praksi, pa mnogi stisnejo rep med noge in prelomijo obljube.

Dvoličneže razgaljajo čas, krize, posamični dogodki, manj od pričakovanj pa politična konkurenca in mediji, ker pač pogosto plavajo v istem glavnem toku. Scela je politično pretvarjanje bolj ali manj neuspešno. To potrjujejo nezaupanje v etablirano politiko, visoka volilna abstinenca, vzpon skrajnežev, družbeni nemir. Pa tudi vztrajno iskanje novih strank in novih obrazov. A deloma mimikrija vendarle deluje, sicer bi dosedanja politika že izginila v zgodovino.

Slovensko politično prizorišče – z njim pa volivci – je tudi zaradi nadetih strankarskih (in individualnih) mask zmedeno in slabo pregledno. Jasnejše je bilo nekako do razpada Drnovškove LDS, liberalne, kar sposobne, a že napol okužene s privatizerstvom, dopuščanjem vedno večje neenakosti itd. Njen razpad je bil uvod v zrahljano politično stabilnost, vidno zlasti na levici kot fenomen novih strank. Trdni točki na političnem obnebju sta ostali le SD in SDS, nedemokratična, makiavelistična, vedno bolj odkrito ekstremna tudi zaradi vzpona evropopulizma. Stranka je trdno zasidrana, a vsaj za zdaj nesposobna prevzema oblasti, saj politična sredina z njo noče več sklepati koalicij.

SD ostaja taka, kakršno je po svoji podobi in napotkih blairovske tretje poti zamesil Pahor – več vlog hkrati bi igrala in pri nobeni ne veš, pri čem si. Stranka je na slabem glasu zaradi bratenja z lobiji in sodelovanja pri postopnem krčenju socialne države. Pod Židanom govori radikalneje, bolj »razredno«, deluje pa tradicionalno – pogosto v škodo skupnega dobrega in v korist lobijev. Kolikor toliko se drži na površju zaradi svoje »kulturne« levosti, kratkoživosti drugih strank in močnega antijanšizma. Njen migotavi profil je veliko bolj očiten po nastanku Levice.

Pomembnejše nove levosredinske stranke so v glavnem podobne SD. Pri njih praviloma ne gre samo za mimikrijo, skrivanje prave identitete, ampak tudi za odsotnost te. Površno nabrkljana godlja programskih stališč in oportunistično ravnanje v praksi skrbi predvsem za to, da se skupna barka ne premakne nikamor, če že, pa kvečjemu proti večji neenakosti. Do Šarca so tako delovale vse levosredinske vlade – Pahorjeva, Cerarjeva, ekipa A. Bratušek. Res so SD in pomembnejše nove stranke bolj polikane, bolj demokratične, manj strahovalne od SDS, v ključnem socialnoekonomskem pogledu pa so ji podobne. Dokaz: po koncu Janševih mandatov se je slog vladanja zmehčal, odnos do privatizacije, zategovanja pasu, zanemarjanja javnih služb pa se ni bistveno spremenil. Slovenija se je gospodarsko izvila iz krize, a ostala nezadovoljna in konfliktna, socialne in ekološke težave so se kvečjemu zaostrovale. Ni čudno, da nove stranke ostajajo šibke in kratkožive.

Ta obred spreminjanja zaradi nespreminjanja je zmotil nastanek Levice. Meščeva stranka je iz drugega vica – po svoje podobna tisti izumrli evropski socialdemokraciji, ki se je odpovedala revoluciji, se sprijaznila s kapitalizmom, a po veliki vojni uspešno postavila na noge socialno državo. Ker ta nazaduje, je v krizi tudi Unija. Levica je najprej prišla v parlament, po zadnjih volitvah pa še v poloblastno sfero in postala nekakšen zunanji korektor koalicije. To ji ne bi uspevalo, če ne bi bilo novinca Šarca. Premierovo politično-nazorsko sliko je težko sestaviti, a za zdaj se v glavnem kaže kot razumen pragmatik, glede zavzemanja za socialno državo, javne službe itd. bistveno bolj verodostojen in dosleden kot Židan, Cerar, Erjavec in Bratuškova. Dvojec LMŠ-Levica je očitno motor sedanjih pozitivnih premikov na tem področju. Omenjena četverica, na debelo socialno napudrana in naličena, pa jima bolj ali manj nasprotuje – glasovanje v odboru je jasno razgalilo njeno osupljivo dvoličnost.

Slovenija obupno potrebuje zasuk k načelni in dejanski rehabilitaciji skupnega dobrega, k politični verodostojnosti, profesionalnosti in širini. Zgolj gola gospodarska rast ob siceršnjem družbenem darvinizmu in kronični politični mimikriji za to ne more poskrbeti. Če se vrnemo k uvodnemu glasovanju, lahko rečemo, da četverica ravna ne samo blefersko in škodljivo za zdravje velike večine državljanov, ampak tudi politično neumno: razplet težav v zdravstvu, ki jih s privatizerskimi nameni spodbuja t. i. zdravniška aristokracija, četverica pa ji pri tem očitno asistira, bo odločilen za preživetje ali propad sedanje vlade in koalicije. Če jo bo pokopal, bodo vsaj trije iz četverice za večno izpareli. Ne samo v splošno, ampak tudi v svojo parcialno korist bi torej morali glasovati tako, kot so pred tem obljubili.

Z obljubami je križ. Nekaj so vredne le, če stojita za njimi poštenost in pamet.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.