Lara Paukovič  |  foto: Uroš Abram

17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Portret

Andrej Tomažin, pisatelj in pesnik

... ki mu nikoli ne zmanjka navdiha

Za Andrejem Tomažinom je plodovito obdobje: konec lanskega leta sta mu izšli kar dve knjigi, kratkoprozna zbirka Anonimna tehnologija, v kateri – kot eden redkih na domači literarni sceni – med drugim spretno preigrava nianse odnosa med ljudmi in tehnologijo in ki je med štirimi nominiranci za nagrado kritiško sito, ter pesniška zbirka Izhodišča, zbir »neprijazne« poezije, ki je bila v recenziji na Radiu Študent označena za »miselni cirkuški trapez«. Tudi sicer je Tomažin, čeprav je v začetni fazi svoje literarne kariere (rojen je leta 1988), precej produktiven pisec: za seboj ima dve izdani prozni deli, roman Črvi (2016) ter zbirko kratke proze Stramorjevi koraki (2014), pa tudi kar nekaj novinarskih izkušenj – najprej si jih je nabiral na Radiu Študent, nato v kulturni redakciji RTV Slovenija, trenutno pa sodeluje z revijo za kritiko sodobne umetnosti Šum. Souredil je zadnjo številko, zanjo spisal tudi zgodbo, revija pa je bila del razstave Marka Peljhana Here we go again…SYSTEM 317 na 58. beneškem bienalu. »Ljudje mi velikokrat rečejo – ti imaš pa zdaj že res veliko izdanih knjig,« se pošali. »Toda meni se to v resnici ne zdi veliko, pravzaprav bi jih lahko imel več. Vsakemu svojemu delu se natančno posvetim, a če bi knjige res ’štancal’, bi imel najbrž vsako leto zunaj eno.«

Tomažin je torej eden tistih avtorjev, ki ne poznajo izraza »pisateljska blokada« – kar mu najbrž marsikdo zavida. Ima kvečjemu obratno težavo: »V tem trenutku bi lahko začel pisati tri različne romane,« pravi. »V bistvu na enem tudi delam, hkrati pa pišem še eno kratko zgodbo. Kup tematik obstaja, ki bi jih rad spravil na papir – to je najbrž posledica tega, da me zanima ogromno reči, tudi izven literature.« Njegovi strasti sta še na primer sodobna umetnost in glasba, s katerima se tudi ukvarja, čeprav daje v zadnjem času prednost pisanju. »Pisanja se rad lotim konceptualno. Približno vem, kaj bi rad povedal z določenim projektom, potem pa si, ko delam na njem, ves čas zapisujem različne ideje, ki bi prišle v poštev. Sicer pa je Roberto Bolaño nekoč dejal, da nikoli ne smeš pisati samo ene zgodbe, ampak več naenkrat, to pa zato, da ne pišeš ves čas enega in istega teksta. In tega se poskušam držati. Trenutno v mojih različnih pisanjih vzporedno tečeta dve niti, ena zgodovinska, druga sodobna.«

Mešanje stilov in žanrov ga nasploh privlači. »Vprašanje žanra in visoke literature, ruralno in urbano, popkultura in alternativna scena ... s temi ločnicami se poskušam poigravati.« Tudi v glasbi: »Zelo me zanima popularna glasba, obenem pa, na primer, elektroakustična. Vprašanje je le, kako ti dve stvari združiti, torej vzeti nekaj iz popularne kulture in prestaviti v tako imenovano visoko kulturo, ne da bi pri tem vzpostavljal ironično distanco.«

Ena zanimivejših zgodb v Tomažinovi zbirki Anonimna tehnologija je Hlapci, heroji in umetna inteligenca, v kateri predstavi idejo, da v prihodnosti ne bomo več znali ločiti med besedilom živega avtorja in tistim, ki ga je napisal program. »To se pravzaprav že dogaja,« pravi. »Februarja je dala OpenAI, neprofitna organizacija, ki jo je soustanovil Elon Musk, na tržišče programsko opremo GPT2: gre za generator besedil, ki lahko natančno nadaljuje nekaj vrstic že napisanega teksta. Preizkusila ga je novinarka Guardiana – program je spisal članek na temo, ki je ona še ni obdelovala, vendar je na podlagi njenih prejšnjih člankov tako posnemal njen ton pisanja, da bi še sama težko ugotovila, ali ga je napisala ona ali program. Zaznal je namreč tudi specifične izraze, ki jih uporablja, humorne nianse ...« No, ampak morda je novinarsko pisanje lažje »posneti«; kaj pa proza in poezija, umetnost z dodano vrednostjo, ki jo vendarle lahko – vsaj tako se nam zdi – sproducira samo človek? Konec koncev se tudi eden izmed likov v omenjeni zgodbi, ostareli profesor Juntez, sprašuje, kaj je šahovski velemojster (za katerega vemo, da ga je že uspela premagati umetna inteligenca) proti živi sili pisatelja ... vendar Tomažin meni, da niti književnost ni imuna na umetno inteligenco. »Težko je sprejeti dejstvo, da morda sčasoma ne bo več človek edini imel pravice do pisanja. Pa nisem nek tehnofil, ampak mislim, da bo človeštvo, če bo preživelo vse podnebne težave, moralo sprejeti novo realnost, ki jo prenaša tehnologija, in s tem dejstvo, da nismo najbolj subtilna bitja na svetu.«

Ko smo že pri tehnologiji – koliko pa kroji življenje njemu samemu? »Odvisno, koga iz moje ožje družine vprašate,« se nasmeje. »A priznam, da sem načeloma kar odvisnik. Že novih tehnologij na področju glasbe je ogromno ... Občasno tudi programiram, tako da sem res ves čas priklopljen na neke naprave. (Smeh)« To pa konec koncev terja tudi življenje ustvarjalca oziroma kulturnika. »Pred spanjem ali takoj ko vstaneš – prva stvar so mejli, novice ... in to sem tudi sam ponotranjil. Težko rečem, ali je to dobro ali slabo, se mi pa zdi, da je neizogibno. No, nekateri ljudje pač ostajajo zunaj tega toka, kar pomeni, da je možno – ampak zase te možnosti enostavno ne vidim.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.