Marcel Štefančič jr.

17. 5. 2019  |  Mladina 20  |  Kultura  |  Film

Zgodovina ljubezni

Zgodovina ljubezni, 2018, Sonja Prosenc

za +

Družinski film.

Zgodovina ljubezni je povsem atipični slovenski film o povsem tipični slovenski temi – o prometni nesreči in njenih posledicah. Ko Ema (Zita Fusco) umre v prometni nesreči (njen avto konča pod vodo), to njene najbližje – moža (Matija Vastl), sina (Matej Zemljič), mlajšo hčerko (Zoja Florjanc Lukan) in predvsem starejšo hčerko, sedemnajstletno Ivo (Doroteja Nadrah), eluzivno, slušno prizadeto protagonistko tega filma – podre. In Sonja Prosenc, ki je pred petimi leti posnela Drevo, Ivinim spremenjenim stanjem, kot so žalovanje, bolečina, jeza in resentiment, išče unikatne, nestandardne, nadstandardne filmske – vizualne in zvočne – ekvivalente, zato je film nekronološki kot tesnoba in digresiven kot sanje, skoraj brez dialogov, za katere se itak zdi, da jih vedno znova preglasi šum vode.

Rudolf Arnheim je v sloviti knjigi Film kot umetnost, objavljeni davnega leta 1932, opozoril, da so zvočni film in dialogi resda olajšali pripovedovanje zgodb, a da so obenem svet filma zožili, saj so dogajanje omejili na izvajalca, na igralca, pač na človeka, ki govori. “Prikazovanje človeškega naravnega okolja je bil eden izmed dosežkov, ki so upravičili obstoj filma.” Tudi nemi film je igralca pogosto prikazoval v velikem planu, toda “ustvaril je enotnost med nemim človekom in nemimi stvarmi”. Delci zlomljene vaze so “govorili” na enak način, kot je igralec govoril z drugim igralcem. Zvočni film je to magično homogenost uničil: “Igralca obdari z govorom, in ker ima to moč samo on, so ostale stvari odrinjene v ozadje.” Govor je film omejil, zmanjšal izraznost in ekstatičnost slike, ohromil vizualno dogajanje.

Tako kot Škafarjeva Mama tudi Zgodovina ljubezni izgleda kot ekranizacija knjige Film kot umetnost. Kot reimaginacija filma kot umetnosti. Zato tudi ne skriva, da so besede precenjene in da je film z besedami veliko izgubil. Še voda ve več od besed. Če Iva že ravno ne skoči v bazen, potem skoči v reko. In če že ravno ne slišimo tuša, potem slišimo dež. To je film, v katerem skoraj ni kadra brez vode in v katerem je veliko kadrov brez ljudi, ali bolje rečeno – tam, kjer so v filmih običajno ljudje, so, bi rekel Arnheim, “delci zlomljene vaze”, no, zrna peska, čebele, mravljinci, listje, vodni mehurčki, predmeti, paketi, ki pridejo prepozno, postaje, mimo katerih vozijo avtobusi, srajce, ki se zatikajo ob gozdno trnje, in prazni prostori, ki so jih zapustili ljudje. Namesto tiste spektakularne in hiperaktivne “polnosti”, s katero vas skušajo sicer impresionirati filmi, dobite tihe, neme sledi tega, kar je izginilo.

Zlepa ne boste videli filma, v katerem bi steklo toliko vode – in ja, vsa ta voda ustvarja vtis purgatorija, skozi katerega mora Iva, ki svoj občutek krivde, v katerem straši, spodvije v spiralo zalezovanja materinega “skrivnega” ljubimca, dirigenta klasike (Kristoffer Joner). In zlepa ne boste videli junakinje, ki bi Ljubljanico spremenila v Stiks (ali pa Sanzu, če hočete), mitološko rečno mejo med tostranstvom in onostranstvom, in to tako fluidno in möbiusovsko, da se sprašujete, ali je sama tisto prometno nesrečo sploh preživela. Zgodovina ljubezni, ki jo šiva sočna fotografija Mitje Lična, je eterični, peripatetični, zamišljeni puzzle, transcendentalni mind fuck, iz katerega skačejo pozni Terrence Malick, zgodnji Tsai Ming-liang in avantgardne Mreže popoldneva Maye Deren. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.