Janko Lorenci

Janko Lorenci

24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kolumna

Boljša, a kriva

Politična sredina in evrovolitve

Steve Bannon, nekdanji Trumpov strateg, ki se klati po Evropi in povezuje skrajno desnico, je nedavno rekel: »Po volitvah bo Bruselj vsak dan Stalingrad.« No, tako hudo najbrž ne bo, drugače pa – populisti in skrajna desnica bodo močnejši, a politična sredina bo ohranila prevlado, morala pa se bo pregrupirati. EU ostaja v resnih težavah – brexit, gospodarska negotovost, migranti, nacionalizmi, razvojne razlike med članicami, trumpovska Amerika … Politični prostor se še naprej spreminja, najočitneje z vzponom populistov in ekstremistov ter nazadovanjem sredinske politike. Prav ta sredina (konservativci, socialdemokrati, liberalci …), že desetletja na oblasti, je Unijo postopoma spravila v večdimenzionalno krizo. Nič ne kaže, da bo po volitvah drugačna, dovolj je pogledati favoriziranega Junckerjevega naslednika Webra.

To pomeni, da se bo kriza Unije vlekla in poglabljala. Zavedanje o njej je jasnejše kot kadarkoli, to kažejo tudi raziskave o tem, kaj mislijo in kako čustvujejo prebivalstva EU. Podpora Uniji že dolgo ni bila tako visoka, hkrati pa se večina boji, da bo skupnost v 10 do 20 letih razpadla. Razlaga za to nenavadno mešanico privrženosti in strahu je na dlani – ljudstva ne zaupajo politiki, ki jih vodi in odloča o prihodnosti skupnosti. In to je v glavnem, kot rečeno, že dolgo sredinska politika.

Večnacionalne skupnosti so vedno zapletene in težavne. Unijo so v prvih, tako imenovanih zlatih desetletjih trdno povezovali hiter gospodarski napredek, razvojna izenačenost članic, še živi spomini na krvavo vojno in močno reguliran kapitalizem z jasnim primatom politike, ki bi danes veljala za skrajno levo. Potem so vojni spomini zbledeli, EU se je širila in postajala razvojno in kulturno zelo pisana, predvsem pa se je od sedemdesetih let pogrezala v neoliberalizem. Ta je s svojo darvinistično ideologijo in prakso drastično nasprotje temeljne ideje Unije in njenih predpostavk – enakosti, sodelovanja, solidarnosti. Povedano najpreprosteje: dobro delujoča Unija in neoliberalizem sta dolgoročno nezdružljiva. Prodor nove miselnosti je prinesel naraščanje nacionalnih egoizmov, razgrajevanje socialne države in dramatično naraščanje neenakosti na vseh ravneh – v posameznih članicah, med njimi in v EU kot celoti. Neenakost je destruktivna materialno in psihološko in to med drugim pojasnjuje, zakaj je tudi v bogatih članicah toliko negotovosti, nezadovoljstva, občutka izgubljene varnosti, zakaj ekstremisti in populisti nikakor niso samo stvar revnejšega vzhodnega in južnega dela Unije. To socialno pogojeno negotovost, ki sta jo sunkovito povečala zlasti kriza 2008 in »zdravljenje« te krize na račun množic, spremlja naraščajoča tesnoba zaradi propadajočega okolja.

Vse to je tista podlaga, ki je globinsko destabilizirala posamične družbe in s tem Unijo kot celoto. Migranti, teroristi, nacionalizmi ... so vsak zase resen problem, a v bistvu ekscesni povodi, ki lahko postanejo tako žgoči in dominantni zato, ker se nalagajo na globlji družbeni nemir. Kolektivno psiho so dokončno zastrupili šele, ko so jih kot priročno orodje zajahali populisti in skrajneži, politična sredina pa je njihovo igro bolj ali manj sprejela.

Te procese dobro ponazarjajo migracije. Pritisk na Evropo je štiri leta po burnem letu 2015 v glavnem obvladan, pod nadzorom, toda panične reakcije se nadaljujejo. Brez populističnega hujskaštva, medlosti sredinske politike in tistega globinskega občutka ne-varnosti se ne bi mogle. Tu pa so tudi notranje migracije v Uniji, povzročene z razvojno neenakostjo članic. Za manj razvite članice v vzhodnem in južnem delu Unije je to velikanska težava, saj jih demografsko in izobrazbeno ubija, jim onemogoča razvoj, jih potiska v avtoritarnost. Unijo kot celoto to notranje prelivanje ljudi slabi, toda razviti del EU ga selektivno pospešuje, ker mu koristi.

Politična sredina se zastraševanju, paniciranju populistov in skrajne desnice prilagaja – pač zato, ker je podlago za njihov prodor ustvarila sama in ker bi morala, če bi jih hotela učinkovito zatreti, postaviti alternative ekonomski, socialni, politični realnosti, torej lastnemu izdelku. Tega očitno ni sposobna, ker je preveč prepletena s kapitalom in okužena z neoliberalizmom. Zato sicer gromko naskakuje populiste in se s tem slika kot boljša (kar deloma tudi je), a v isti sapi sprejema njihovo igro, saj to odvrača pozornost od potrebe po korenitih popravkih sistema. S tako držo se vrti v začaranem krogu, spodkopava družbeni mir, Unijo in samo sebe. Ker pripoveduje lažno zgodbo o sebi in Evropi, lahko tudi populisti in ekstremisti uspešno trosijo svoje laži.

To so samodestruktivni procesi. Po Evropi se krepijo egoizmi posameznikov in najrazličnejših skupnosti, tudi nacionalnih, hkrati pa se poglablja občutek, da posameznikom, nacijam in Uniji kot celoti stvari polzijo iz rok. Občutek je v marsičem odsev realnosti, ki ne more biti drugačna, če o tako kapitalnih stvareh, kot so zdravstvo, davki, sociala, posegi v okolje… za kulisami odločajo ali soodločajo korporacije in lobiji, ki drugače kot politika niso zavezani skupni blaginji, ampak zgolj lastnemu dobičku. Sistem je defekten in žre samega sebe. Nič čudnega, da je Britanijo zajela kolektivna blaznost brexita.

Unija je v prehodnem obdobju. Kam se bo zasukala, je najbolj odvisno od tega, ali bo demokracija ukrotila osamosvojeni kapitalizem ali narobe. Pri tem ni jasno, ali je kapitalizem sploh mogoče reformirati ali ga je mogoče »ozdraviti« le tako, da se odpravi. Sredinsko politiko pa je sposoben ozdraviti samo demokratični pritisk od spodaj, ki mu je lahko pogojno v pomoč celo ofenziva populistov.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.