Marcel Štefančič jr.

24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film

Stotnik

Der Hauptmann, 2018, Robert Schwentke

zelo za -

Sodoma.

Kot bi rekel Antonio Gramsci: ko staro umira, novo pa se še ne zmore roditi, napoči čas pošasti. Zdaj je čas pošasti. In Stotnik, nemški črno-beli film, ki ga je – po resnični zgodbi – posnel Robert Schwentke (pred leti je posnel kultni Tattoo, Se7en po berlinsko), povsem jasno pokaže, da lahko vsak postane pošast. Willi Herold (Max Hubacher), prezebli, sestradani, nemočni, utrujeni, obupani, nepomembni nemški vojak, dva tedna pred koncem II. svetovne vojne izgubi stik s svojo enoto (kdo ve, morda je dezertiral), kar ga vodi iz ene nevarnosti v drugo – kamor pride, mu kdo streže po življenju. Ljudje so pač zmedeni, živčni, razrvani, nezaupljivi, panični. Willi nenehno beži. Potem pa v zapuščenem džipu najde uniformo stotnika, ki si jo natakne – z monoklom vred.

Ko si natakne uniformo stotnika, prevzame tudi identiteto stotnika, ali bolje rečeno – uniforma ga res prelevi v stotnika. Da mu moč, status. Vsi ga imajo za stotnika. Vsi ga spoštujejo. Vsi mu salutirajo. In vsi čakajo na njegova povelja. Dobijo ga: ko namreč pride v taborišče za nemške dezerterje, najprej prevzame komando, potem pa da hladnokrvno pobiti več kot 100 jetnikov. Nacistični stotnik bi to storil – dal bi to povelje. In Willi, ki bi se sijajno podal Pasolinijevi klasiki Salo ali 120 dni Sodome, je mali človek, ki dobi priložnost, da stori to, kar bi storil nacistični stotnik – da se torej obnaša represivno, brutalno, sadistično, morilsko, nečloveško. Tu lahko še enkrat izkusite “banalnost zla”, o kateri je pisala Hannah Arendt, ko je leta 1961 v Izraelu spremljala sojenje vojnemu zločincu Adolfu Eichmannu – malemu človeku, ki je dobil priložnost, da organizira holokavst. Willi nacističnega stotnika le igra, pa da kljub temu pobiti več kot 100 ljudi. Pod krinko te vloge – in te uniforme, magari občutno prevelike – lahko počne, kar hoče.

Stotnik se konča s kodo – Willi in njegovi nacisti v uniformah/ kostumih planejo v sedanjost, na današnje, sodobne ulice, kjer potem težijo in grozijo mimoidočim. Tako kot so nekoč težili in grozili Judom, Romom in Slovanom. Stotnik je še en namig, da je Hitler preživel, obenem pa tudi svarilo: kdor fašista le igra ali imitira, slej ko prej tudi zares postane fašist! Za skrajno desnico, ki žge po Evropi, pravijo, da ni fašistična – ne, to so le “populisti”, “patrioti”, “etnonacionalisti”. Si res želite, da bi vsi ti “populisti”, ki fašiste le igrajo, v kakšnem džipu našli nacistične uniforme? (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.