Marcel Štefančič jr.

24. 5. 2019  |  Mladina 21  |  Kultura  |  Film

Brightburn

Brightburn, 2019, David Yarovesky 

zadržan +

Izvor.

Brightburn izgleda kot resnica o Supermanu, kot film o temni strani Supermana, kot prava zgodba o izvoru Supermana. Prvič, dogaja se na kmetiji v kansaški vukojebini, ki zelo spominja na Smallville, v katerem je odraščal Clark Kent, alias Superman. Drugič, neplodna zakonca Breyer – Elizabeth Banks & David Denman – posvojita dojenčka zunajzemeljskega rodu, ki “pristane” na njuni kmetiji. In tretjič, ta dojenček zraste v Brandona (Jackson A. Dunn), ljubkega, vljudnega, inteligentnega dečka z nadčloveškimi, superjunaškimi močmi. Kosilnico lahko vrže sto metrov daleč. Ja, postal bi lahko dober kmet – kmetija potrebuje silake. To, da sliši glasove, ni navidez nič narobe – tudi Kevin Costner jih je slišal v Polju sanj, v katerem je igral iowskega kmeta. Problem je le v tem, da glasovi postajajo vse grotesknejši, grozljivejši, ekscesnejši, neznosnejši – in Brandonove superjunaške moči jim slepo sledijo. Brightburn je antisuperjunaški film (anti-Marvel, anti- DC), to je povsem očitno, toda obenem je še nekaj – film o izvoru jeznega, ruralnega, nestabilnega, belskega moškega.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.