Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Dva leva

Razposajena Evropa

(nov začetek konca)

»Vesel sem in globoko hvaležen za veliko podporo državljanov, ki so mi jo s svojimi preferenčnimi glasovi izrazili. Počutim se demokratično-politično zavezan temu velikemu zaupanju državljanov in bom sprejel mandat EU.«
— je zapisal Strache v ponedeljek popoldne. Kmalu po tem je zapis na Facebooku izginil. (Kronen Zeitung, 27. 5. 2019)

Sekretar Sir Humphrey Appleby: Urad za zunanje zadeve je proevropski, ker je tako zelo protievropski ... Minister, poglejte, Britanija ima isti cilj zunanje politike vsaj zadnjih 500 let: razdružiti Evropo. Zato smo se borili z Nizozemci proti Špancem, z Nemci proti Francozom, s Francozi in Italijani proti Nemcem in s Francozi proti Nemcem in Italijanom. Pač, deli in vladaj. Zakaj bi zdaj spreminjali nekaj, kar je vseskozi delovalo?
Minister James Hacker: Ampak, to je vendar prastara politika ...
Sir Humphrey Appleby: Da, in trenutna politika. Da bi vso stvar razdrli, smo morali vstopiti noter. Poskušali smo jo razbiti od zunaj, toda to ni delovalo. Zdaj, ko smo notri, lahko naredimo popolno štalo iz celotne zveze: naščuvamo Nemce proti Francozom, Francoze proti Italijanom, Italijane proti Nizozemcem. Ministrstvo za zunanje zadeve je zelo zadovoljno, saj je kot v starih časih.
James Hacker: Če je to res, zakaj pa si potem zunanje ministrstvo prizadeva za širjenje članstva?
Sir Humphrey Appleby: Mislil sem, da je to očitno. Več članov ima organizacija, več argumentov je v igri; bolj jalova in impotentna postaja.
James Hacker: Kakšen grozljiv cinizem.
Sir Humphrey Appleby: Temu se reče diplomacija, minister.
— Preroški dialog iz BBC-jeve humoristične serije Yes, Minister iz leta 1980

Ne vem, koliko devetdesetletni Milan Kundera še spremlja britansko in sploh evropsko politiko. Če spremlja, si je gotovo dahnil: »Britancem ne kaže niti na bolje niti slabše, marveč čedalje bolj na smešno.« Prav res. Kot da jim ne bi bila dovolj karikirana in neredko celo bizarna kraljeva rodbina. Britanski rojalizem je sploh enkraten in neponovljiv fenomen. Dobro, kraljevino imajo tudi Belgijci, Danci, Norvežani, Švedi, Španci, pa kneževine Liechtenstein, Monako, Andora in vojvodstvo Luksemburg. A kakorkoli so monarhije anahrone formacije, v opreki s temeljnimi kompetitivnimi postulati demokratičnih družb in držav, je vendarle v večini naštetih držav odnos javnosti do njih zadržan, pasiven ali celo kritičen (denimo v Španiji). Le Britanci v veliki meri nekritično navdušeno podpirajo monarhijo. Ko sem se (kakšna napaka!) za majske praznike 2011 znašel v Londonu ravno v času kraljeve poroke (princa Williama in Catherine Middleton), so me osrečeni in očarani rojalisti, ki so preplavili London, spominjali na Severne Korejce. A slednje je vendarle treba vzeti v bran, saj ti v veliki meri fascinacijo zaigrajo, britanska pa je infantilno pristna. O. K., ampak to ni vse. Sedaj Britanci že lep čas uprizarjajo skeče in domislice, ki presegajo tiste iz legendarne serije Yes, Minister in Yes, Prime Minister. Kar bi lahko bilo prav zabavno, če ne bi zadevalo in obremenjevalo celotne Evrope. Si predstavljate, Britanci se večinsko odločijo, da odidejo iz unije, pa tega ne znajo, ne zmorejo ali nezavedno pravzaprav sploh ne želijo. In zato morajo po izteku roka ponovno na EU-volitve in večinsko izvolijo koga? Nigela Faragea, enega najbolj glasnih zagovornikov brexita. Pred nekaj tedni je na hitro ustanovil Stranko brexit, ki je dobila kar 28 od 73 britanskih sedežev v evropskem parlamentu. In ker je v prostoru in času dezorientirana Theresa May užaloščeno odstopila, se je na mesto zločina vrnil storilec. Namreč, najresnejši kandidat za naslednika Mayeve je Boris Johnson. Tisti Boris, ki je trdoglavo navijal za »trdi brexit«, a je kmalu po brezglavem dejanju pobegnil iz godlje. Ni sicer še prevzel funkcije, a scenarij vodenja stranke in države z izrazito bipolarno motnjo je že napisan. Vse to smo že videli.

No, tudi Britance je treba razumeti in braniti. Niso edini ubrisanci v EU. In niso edini, ki bi bili hkrati zunaj in znotraj. Po svoje smo se pravzaprav ušteli. Medtem ko se je organizirala široka fronta proti novemu radikalnemu fašizmu, ki je domnevno ogrožal tudi evropski parlament, so se brez večje težave v parlament prebili mainstream fašisti, populisti, ki imajo poleg averzije do migrantov skupno vizijo poljubne zveze brez skupnih dogovorov, brez skupnih zavez, brez solidarnosti. A vendar, kljub strahu pred ekstremizmom je temeljna značilnost nove razdelitve sedežev predvsem večja razpršenost. Kar ni nujno slabo.

Iz Slovenije pošiljamo v Bruselj mešano ekipo, ki sproža mešane občutke. Po eni strani absolutno zmagovalko Fajonovo, ki je doslej v Bruslju postavljala prava vprašanja in delovala za prave stvari, a doma je bilo drugače. Brez kančka dvoma je pozirala na skupinskih portretih s predsedniškim kandidatom in izvoljenim predsednikom Pahorjem, ki je del problema, ne pa del rešitev problemov, ki jih izpostavlja Fajonova. Brglez, ki je presenetljivo premagal Pahorjevega klona Nemca, edini odhaja v Bruselj z dosledno politiko do priznanja Palestine, do vprašanja Krima in mednarodnih sankcij proti Rusiji, priznanja Guaidoja ... Šarec ima po drugi strani še vedno toliko političnega kapitala, da je lista dobila dva mandata navkljub naravnost katastrofalni nevednosti (to s pomanjkanjem izkušenj nima nobene zveze) vodilne kandidatke Joveve. A ključno sporočilo izida volitev je na desnici. V NSi je brez pretiranega populizma in protimigrantskih izbruhov zmagala Novakova. V radikalni SDS je bolj umirjena, čeprav zvesta in nekritična Tomčeva premagala politkomisarja Zvera. In Bogovič je nosilni listi ukradel mandat.

No, preverjene Janševe povolilne aritmetike to ne zmede: zmagali so. Vedno zmagajo. Tudi ko izgubijo. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.