Pol države na poti v prestolnico

Bernard Nežmah

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Pamflet

Evropske volitve so znova pokazale na krepko razliko med medijskimi anketami in volilnimi rezultati. Predvsem pa na relativno kratko življenjsko dobo ad hoc karizmatičnih voditeljev. Francoski predsednik Emmanuel Macron, ki se ob široki podpori medijev obnaša, kot da je osrednji voditelj Francije in duša Evrope, je izgubil v bitki z demonizirano Marine Le Pen. Slovenski premier Marjan Šarec ni krepko izgubil le proti Janševi SDS, ampak tudi proti Židanovi koalicijski partnerici SD. Toda ta drobna realnost ga ni odvrnila, da bi poraza ne predstavljal kot velike zmage. Poraz je priznala Levica, ki je glede na parlamentarne volitve izgubila tretjino glasov, resda ob hendikepu, da je njen voditelj Luka Mesec igral le obstransko vlogo v kampanji. Po številkah pa je popolni debakel doživela SMC: v slabem letu je od 9,75 odstotkov podpore padla na 1,6. Izgubila je pet šestin podpornikov, kar je eden najtežjih polomov v slovenski zgodovini. V Italiji je vodja Gibanja petih zvezd Luigi di Maio z 32 odstotkov zdrsnil na 17 in v naslednjem hipu je napovedal glasovanje o zaupnici v stranki. Je torej mastodont med poraženci Miro Cerar, ml. že na volilni večer razglasil svoj odstop?

Nak, tudi na glasovanje o zaupnici se ni odpravil. Pač pa je dramatično povedal, da si bodo vzeli tri mesece časa za analize in pohvalil svojo stranko: doživeli smo veliko nezaupanje volivcev, toda naš adut je močna ekipa ministrov in poslancev.

V resnici mu ni pomoči – ob tako evidentnem signalu, da ljudstvo v SMC ne vidi močne in odrešeniške ekipe, bo tri mesece proučeval misterij svojega poraza. Seveda ne bo opazil, da je njegova stranka brez programa, saj v nastopih med poslanci SMC in LMŠ ni opazne razlike, razen kadar glasujejo za strankarske koristi. Še manj se bo ukvarjal z dejstvom, da je rezultat skupnega vladanja krepki uspeh SD in majhen skok LMŠ vse na račun izginotja SMC. Nikakor pa ne bo prišel na bogokletni uvid, da bi jo stranka veliko bolje odnesla, ko bi jeseni stopila v Janševo vlado.

SAB pod vodstvom Alenke Bratušek je rešil svojo kožo, a le na videz. V izgubljenem položaju je angažiral kot heroino koroško Slovenko in nekdanjo evroposlanko Angeliko Mlinar, ki je stranki praktično sama prinesla 4 odstotke volilnih glasov. Toda to ni poteza politike, ampak nogometnega Reala, ki po rezultatskem neuspehu za naslednjo sezono najame novo svetovno zvezdo nogometa. Čisti merkantilizem v politiki. Na dlani je vprašanje: katere politične zvezdnike bo poiskala SAB za naslednje parlamentarne volitve?

V Evropi so precej slavili Zeleni, ki so prišli do skoraj desetodstotne podpore. Res pa, da ne v Sloveniji, ki se uvršča skupaj z Madžarsko, Slovaško, Ciprom, Grčijo, Poljsko in še nekaj vzhodnjaki med države, kjer ne izvolijo Zelenih. Predsednik slovenskih zelenih Andrej Čuš je zadovoljno nastopal pred mikrofoni, a moral bi jadrno odstopiti. Zeleni so podvojili glasove, šele ko jih je predstavljal mikrobiolog in dolgoletni okoljski aktivist in proučevalec onesnaženja okolja Gorazd Pretnar. Nazorno sporočilo, da stranka za lidersko mesto potrebuje kredibilno persono.

A vseeno: kaj se dogaja v Sloveniji, da so Zeleni dobili petkrat manj podpore kot v Franciji, Nemčiji in drugod po zahodu kontinenta? Je problem neobčutljivo prebivalstvo? Nikakor, Čuševi Zeleni pač ne ravnajo kot okoljska stranka. Ko je v Ljubljani župan Zoran Janković začel graditi kanalizacijo nad vodnim zajetjem, so protestirali in navajali potencialno uničenje pitne vode v skupini AA Green. Celo SDS je to naposled opazila in prek poslanca Anžeta Logarja sprožila poslansko vprašanje o fatalnem projektu, ki lahko Ljubljano spremeni v mesto brez pitne vode iz vodovoda. Kaj pa zeleni predsednik Čuš? Ga ni bilo zaznati, tako kot ni vodil protestnih akcij in demonstracij zoper gradnjo kemične tovarne Magne na kmečki rodovitni zemlji.

Popolni politični analfabet zeleni ideje. Ko se pojavijo teme NOB, so politiki SD takoj v prvih bojnih vrstah, ko so na meji s Hrvaško začeli postavljati žičnato ograjo, so politiki Levice isti hip poskočili v obrambo svojih idej. Zelena stranka, ki ni vseskozi angažirana v varovanju okolja, je le salonska karikatura.

Na volitvah je številčno lepo uspela NSi, toda navzlic medijsko všečni kampanji je pozabila na vsebine. V političnem smislu ni opazila grozljivih učinkov centralizacije Slovenije, ki hkrati periferijo spreminja v drugorazredne kraje brez pošte, bankomatov, kjer jim zapirajo šole etc., obenem pa iz prestolnice ustvarja neznosno mravljišče, saj je promet ob konicah preprosto blokiran, na mestnih zelenicah pa rastejo nove stolpnice, ki bodo z množico novih stanovalcev še bolj intenzivirale prometne gneče in obstoječe vrtce ter šole spremenile v čebelnjake. Če k temu prištejemo še več sto tisoč zaposlenih, ki iz krajev po državi vsako jutro drvijo v ljubljanske službe, je to problem, ki enako zadeva Ljubljančane kot njihove rojake iz oddaljenih regij. To je pronicljivo povzel župan Slovenske Bistrice in nekdanji minister za lokalno samoupravo iz vrst SLS Ivan Žagar: »V Ljubljano se vsak dan vozi že pol Slovenije!« Skupnost slovenskih občin je edina politična sila, ki je jasno artikulirala kapitalni problem v državi, ki ga producira centralizacija.

Reč namreč pelje v absurd. Država mačehovsko ukinja javne storitve na obrobju, ljudje se potem množično vozijo v Ljubljano, v njej kajpak iščejo službe in stanovanja, država pa potem s proračunskim denarjem vsega prebivalstva gradi nova in nova stanovanja ter širi cestne vpadnice. Gre za dilemo: ali Slovenija kot kraj množice perspektivnih mestec ali kot brezdušni konglomerat satelitskih naselij okoli Ljubljane?