Marjan Horvat

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura

Zgodbe o Trstu, ki je doživel »tisočkrat več kot druga mesta«

Prave podobe »mesta v zalivu«

Pisatelj Dušan Jelinčič (na fotografiji iz leta 2007) je zbirko novel Tržaške prikazni ustvaril na podlagi zavedanja, da klobčiča, ki tvori sedanjo miselno podobo tega mesta, ni mogoče razplesti v eno samo nit.

Pisatelj Dušan Jelinčič (na fotografiji iz leta 2007) je zbirko novel Tržaške prikazni ustvaril na podlagi zavedanja, da klobčiča, ki tvori sedanjo miselno podobo tega mesta, ni mogoče razplesti v eno samo nit.
© Matej Leskovšek

Ni naključje, da je Dušan Jelinčič, tržaški novinar, pisatelj, esejist, dramatik in prevajalec, zbirko novel o »mestu v zalivu« naslovil Tržaške prikazni. Ljudje, dogodki, tudi kraji, o katerih piše v zbirki – lani je izšla v italijanskem jeziku in bila več tednov najbolj prodajana knjiga v deželi Furlaniji - Julijski krajini –, namreč niso le »protagonisti« tržaške polpretekle zgodovine, temveč so kot »prikazni« ali »duhovi« še vedno zaznavni v kolektivni zavesti tržaškega življa.

Jelinčič je konec aprila v prostorih Slovenskega društva pisateljev predstavil slovenski prevod knjige. Na začetku je poudaril, da so redko katera mesta tako bogata z zgodbami, kot je Trst. To pripisuje »mešanici« kultur in različnih ljudi, ki so vstopali v mesto in v njem morda našli dom, pa tudi njegovi (ob)mejni legi. »Od tu občutek, da je Trst doživel tisočkrat več kot druga mesta,« pravi. Trst v knjigi opisuje kot mesto, »ki vedno nekaj pričakuje in po nečem hrepeni« ter »išče notranji mir, ki pa bo nastopil le, ko se bodo prikazni izživele in se potem razblinile. Ali morda … Ali morda jih noče resnično izživeti, ker ve, da bo v trenutku, ko se bo moralo soočiti z njimi, odkrilo nove sence in nove skrivnostne tesnobe, vsi pa se bojimo bolečine.«

Zbirko Tržaške prikazni je pripravljal več kot leto dni. Tudi tiste zgodbe o mestu, ki jih je že poznal, je namreč moral temeljiteje raziskati in jih umestiti v zgodovinski kontekst, da bi jih lahko ustrezno literariziral. Na koncu je zbral 59 zanimivih pripovedi o mestu, v zbirko – morda prvo v ciklu njegovih pripovedi o mestu – pa jih je na koncu uvrstil devet; iz objavljene zbirke lahko razberemo, da verjetno tiste, za katere je ocenil, da polno, čeprav to včasih ob prvem vtisu ni vidno, izpričujejo današnjo podobo mesta. Obenem so to tudi zgodbe, s katerimi je pisatelj intimno povezan, ki jih je »tako ali drugače doživel ali občutil«, vsem pa je skupna še navzočnost slovenskega »dejavnika«.

Vse to velja tudi za prvo zgodbo z naslovom Psička Pax, ki je vedela preveč. V njej pripoveduje o Diegu de Henriquezu (1909– 1974), Tržačanu španskih aristokratskih korenin, ki je vse svoje življenje obsedeno zbiral vojaške relikvije, tudi topove in tanke, in jih skladiščil v poslopju na griču Sveti Vid na skrajnem tržaškem robu. O življenju tega nenavadnega človeka, tudi o skrivnostnih okoliščinah, ki so botrovale njegovi smrti leta 1974 v nočnem požaru, sta pisala tudi Veit Heinichen in Claudio Magris. Avtorja sta njegovo (nasilno) smrt povezovala s tem, da je bil seznanjen z neprijetnimi resnicami o Rižarni. Tudi Jelinčič namiguje, da je de Henriquez morda »vedel preveč«, vendar ne le o resničnem dogajanju v tej tržaški »tovarni smrti«, temveč tudi o bombnem napadu na slovensko šolo, ki so ga izvedli skrajni desničarji nekaj dni pred njegovo smrtjo. Pisatelj namreč de Henriqueza prikaže kot ekscentričnega, malce naivnega, a dobro mislečega človeka, ki je bil pripravljen z vsemi nesebično deliti svoje obsežno znanje o orožju, vzporedno pa opisuje tudi razrast skrajno desničarskih skupin v tedanjem Trstu. Od tu njegova misel, izpričana v noveli, da se je morda de Henriquez v zadnjih urah pred smrtjo tudi sam zavedel, da so desničarski skrajneži bombni atentat na slovensko šolo pripravili tudi z njegovimi napotki glede ravnanja z orožjem. Povedno je, da so italijanski mediji zelo skopo poročali o tem napadu, kar Jelinčič pripisuje napetostim v tedanji italijanski politiki, saj se ni vedelo, v katero ideološko smer bo krenila tedanja Italija. »Vsekakor je bil ta napad, ki bi se lahko končal tragično, del širšega spektra dogajanja, ki bi ga bilo treba temeljiteje raziskati.«

Povsem drugačna je zgodba z naslovom Zaklad armenske cerkve. V njej pisatelj pripoveduje o usodi armenske skupnosti, ki je v Trstu obstajala že od 18. stoletja, največ ljudi te narodnosti pa se je v mesto preselilo leta 1915, po turškem genocidu nad Armenci. Armenska skupnost je imela v Ulici Guistinelli, kjer je pisatelj odraščal, svojo cerkev, v njej pa njihov največji zaklad: orgle Juliusa Kugyja (1858–1944). Pisatelj opisuje, da se je Goričan slovenskih korenin, ki velja za »očeta alpinizma v Julijskih Alpah«, z mehitaristi, armenskimi benediktinskimi menihi, dogovoril o namestitvi njegovih orgel v cerkvi, tudi da bo lahko na njih vadil od desete ure zjutraj do desete zvečer. Menihi so v zameno zahtevali, da v cerkvi ne bo smel imeti zasebnih koncertov, na orgle pa bo moral igrati ob njihovih mašah. Z dogovorom sta bili zadovoljni obe strani, precej manj pa zdravnik, ki je živel tik ob cerkvi. Ker se Kugy ni zmenil za njegove prošnje, naj vendarle neha igrati, mu je ta napovedal »vojno«. Jelinčič to sprva hudomušno, v nadaljevanju pa vse bolj trpko pripoved, ki ne nazadnje razodeva ozkosrčnost človeka, ki naj bi združeval različne svetove na Goriškem, prepleta s svojimi premisleki o različnih, a prepletenih »svetovih« Trsta. Mednje sodi tudi armenski, a tudi – v Ulici Guistinelli nazorno z gradnjo futurističnega stanovanjskega bloka – njihovo izginjanje, ki je sovpadalo z izginjanjem njegovega mladostnega sveta.

Da je Trst mesto, v katerem se nenehno nalagajo novi »sedimenti« zgodovine, nihče pa jim ne more ubežati, je Jelinčič ponazoril z novelo, »kriminalko«, z naslovom Maščevanje na openskem tramvaju. V njej pripoveduje resnično zgodbo o starcu, partizanu, ki je desetletja po vojni na tramvaju, ki je še nedavno vozil od Opčin do Trga Oberdan v središču Trsta, zagledal človeka, svojega krvnika, ki ga je stražil v Rižarni. Partizan ga je na tramvaju soočil z njegovo krivdo, kar je sopotnik zanikal, vendar je doživel srčni zastoj in umrl. Jelinčič je zgodbo umestil na openski tramvaj, da bi jo povezal s tistimi tržaškimi Slovenci, ki se zaradi različnih razlogov poitalijančijo, na stara leta pa se »z openskim tramvajem odpeljejo do Opčin, v slovenske gostilne, da bi znova začutili svoje slovenstvo in v želji, da bi ne bila le prva, ampak tudi njihova zadnja beseda slovenska«, je dejal Jelinčič.

Posebno mesto v zgodovini Trsta ima Franco Basaglio (1924–1980). Italijanski nevrolog in psihiater je konec sedemdesetih kot direktor tržaške umobolnice v njej izvedel svoj »eksperiment« z duševnimi bolniki. S tezo, da »norci ne obstajajo«, je 1700 pacientov izpustil iz umobolnice, večini pa je zagotovil tudi stanovanje in delo, bodisi znotraj bolnišničnega kompleksa ali drugje. Jelinčič je kot mlad študent in kasneje kot mlad novinar Primorskega dnevnika dobro poznal to dogajanje, ki ga je pritegnilo tudi kot člana – kot pravi – ultralevičarske skupine, ki se je navduševal nad vsemi naprednimi idejami in praksami, tudi takšnimi, kakršne je izvajal Basaglio. V noveli Nekoč je bilo mesto norcev opisuje življenjski zgodbi »norcev, ki to nista bila«. Prva je izpoved starejše gospe, ki je bila trideset let, vse do nastopa Basaglia, zaprta v umobolnici, saj v njenih rosnih letih, ko so ji postavili »diagnozo«, niso znali pripisati njene tedaj rahle živčnosti ljubezenskim težavam. Druga je zgodba mornarja iz Neaplja, ki je obtičal v Trstu. V umobolnici je končal, ker se je nekoč uprl karabinjerjem, ki so ga hoteli prisilno izseliti iz stanovanja. Zgodbi je Jelinčič slišal iz prve roke, vanju je posegel le toliko, da je s fikcijo oba protagonista povezal v partnersko razmerje.

Dve noveli je pisatelj Jelinčič posvetil Jamesu Joyceu (1882–1941), ki je zanj »najbolj znamenit Tržačan«. V njiju je orisal človeško plat tega irskega pisatelja, ki je v času devetletnega bivanja v Trstu napisal nekaj svojih najbolj znamenitih del, Dublinčane, Umetnikov mladostni portret in večji del Uliksesa. V prvi noveli, Žalostnih kurbah Jamesa Joycea, z besedami, položenimi v usta irskemu pisatelju, opisuje kraje, kjer je Joyce v Trstu živel ali se zadrževal. Na večini teh krajev so danes spominska obeležja, posvečena Joyceovemu bivanju v Trstu. Najdemo jih na pročeljih hiš, kjer je stanoval – pisatelj se je zaradi težkih motnih razmer kar dvanajstkrat selil –, pa tudi tam, kje je obiskoval javne hiše. To »posebnost« Trsta Jelinčič ponazori z besedami: »Predstavljajte si, da bi poslopja v Sankt Petersburgu, kjer je Dostojevski hodil v javne hiše, zaznamovali s takšnimi napisi.« Druga novela, Smrtonosni presnitz, v največjem delu prav tako fikcijska, zadeva Joycea, njegovo ženo Noro, direktorja dnevnika Il Piccolo, ki se ji je udinjal, in seveda znamenito avstro-ogrsko slaščico s suhim sadjem, s katero je bil James Joyce obseden.

Da Trst ni le svet zanimivih posameznikov, temveč ga zaznamujeta tudi socialni razkol in razkroj tržaške skupnosti, izpričuje Jelinčičev tankočutni opis teh razmerij v noveli Nogometno igrišče in razblinjene sanje, deloma pa je to tudi ena izmed rdečih niti novele Pedočin: ženske levo, moški desno; v njej piše o tržaški »znamenitosti«, edinem kopališču v Evropi, kjer sta spola ločena. Posebno geografsko in zgodovinsko umestitev Trsta pa izpostavi z opisi legendarnih tekem tržaških nogometnih klubov v noveli Na stadionu Grezar burja ne piha več.

Pisatelj se zaveda, da klobčiča, ki tvori sedanjo formo mentis tega mesta, ni mogoče razplesti v eno samo nit. A tudi da nobeno mesto – tudi Trst ne – samo po sebi pač ni nekakšna neopisljiva emanacija kolektivnega nezavednega, temveč je vedno posledica prepleta zgodovinskih okoliščin. Od tu njegovo hotenje, da abstraktne »prikazni« mesta upodobi z opisi resničnih zgodb in ljudi, »ki so v dobrem ali slabem soustvarjali majhno in veliko zgodovino mojega mesta z lastnimi stiskami: nekateri so iz njih izšli očiščeni, drugi poraženi«.

Izredno ga veseli, da so tudi Italijani njegovo videnje Trsta zelo lepo sprejeli. A dodaja, da je v Trstu »še vedno zaznavna njegova dvojna podoba; tista, ki hoče naprej, in tista, ki vleče nazaj, ne le v danes idealizirani avstro-ogrski Trst, temveč v tisto, ki si nadeva desničarsko, desno fašistično podobo«.

Knjiga:
Tržaške prikazni
Avtor: Dušan Jelinčič
Založba: Založništvo tržaškega tiska, 2019
Cena: 15 EUR

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.