Marcel Štefančič jr.

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Film

Tuleča divjina

Kino Otok, mednarodni filmski festival, bo med 5. in 9. junijem pokazal, zakaj neokolonialisti prežijo, zakaj neofašisti pretijo in zakaj begunci ječijo

Zama: V glavi serijskega kolonialista.

Zama: V glavi serijskega kolonialista.

Ko je bilo v Ameriki ob koncu 19. stoletja divjega zahoda konec, ko se je torej kapitalizem dokončno raztegnil od vzhodne do zahodne obale (ko sta vlak in “civilizacija” pripeljala do Pacifika), so ameriške oblasti sklenile, da je čas, da se Amerika prelevi v kolonialno, imperialno velesilo.

Najprej so s Kube, španske kolonije, pregnali Špance – ja, “osvobodili” so Kubo. Zmaga! Svoboda! Demokracija! Toda Američani so potem ostali na Kubi in jo razglasili za svoj teritorij – protektorat. Takoj zatem so okupirali še druge španske kolonije: Portoriko, Guam in Filipine. Španske kolonije so tako postale ameriški teritoriji. In ker so bili Aneričani že ravno v naletu, so si priključili še Havaje in otok Wake.

Najhuje je bilo na Filipinih, prav tu, na Filipinih, pa se začne izgradnja ameriškega imperija, ozaljšana z invazijami, intervencijami, vojnami, državnimi udari in okupacijami. Le nekaj mesecev pred ameriško invazijo so razglasili novo in neodvisno Republiko Filipini, ki pa je Američani niso priznali. Filipine – strateško izredno pomembno povezavo z vzhodnimi trgi – so hoteli zase, zato so jih leta 1898 hladno in brutalno okupirali, kar je povzročilo incidente, ki so se kmalu izrodili v vojno.

Ameriški vojaki so poklali cele vasi, z ženskami in otroki vred, odpirali koncentracijska taborišča in prakticirali waterboarding. V ujetnika, ki ni hotel govoriti, so nalili 20 litrov vode in mu potem s polno težo stopili na trebuh, da je izgledal kot fontana. Jasno, postopek so ponavljali, dokler ni spregovoril ali pa umrl. V tej dolgi, strašni, rasistični vojni je umrlo nekaj 100.000 Filipincev, menda okrog 600.000, morda še več.

Filipinci so včasih udarec vrnili. Recimo: 28. septembra 1901 so v Balangigi, mestecu na otoku Samar, pobili 48 ameriških vojakov. To je bil najhujši pokol ameriške vojske po razvpiti “bitki pri Malem velikem rogu” (1876), kjer je pod streli, puščicami, kopji in tomahavki združene staroselske vojske, ki jo je vodil Nori konj, padlo 268 ameriških vojakov, z generalom Custerjem vred.

Balangiga: Vojna skozi otroške oči.

Balangiga: Vojna skozi otroške oči.

Jasno, imperij je vrnil udarec. Sledila je namreč divja, surova, sadistična “pacifikacija” otoka Samar. Najprej so požgali Balangigo. Potem so začeli uničevati mesta in vasi, požigati polja in pridelke, sejati teror – in brezglavo pobijati ljudi. Ko so generala Jacoba H. Smitha, ki je to “pacifikacijo” vodil, vprašali, koga naj pobijejo, je odvrnil: “Pobijte vse nad desetim letom starosti!” Majorju Wallerju, ki je poveljeval marincem, pa je zapovedal: “Nočem jetnikov. Hočem, da pobijate in požigate. Bolj ko boste pobijali in požigali, bolj bom zadovoljen. Samar mora postati tuleča divjina.” In Samar je postal “tuleča divjina”. Američani naj bi pobili 2.500 Filipincev, po nekaterih štetjih pa celo okrog 50.000. Genocidnega generala Smitha, ki je Samar prelevil v “tulečo divjino” (“howling wilderness”), se je oprijel vzdevek “Howling Wilderness Smith”, ali po naše – General tuleče divjine.

Filipinski film Balangiga: Tuleča divjina – mojstrovina filmske divjine – se začne natanko po pokolu v Balangigi in prihodu križarske ameriške vojske, ki osemletnega Kulasa (Justin Samson) prelevi v begunca. Ko se – podobno kot mali Florja (Aleksej Kravčenko) v sovjetski klasiki Pojdi in glej (1985), enem izmed najboljših vojnih filmov vseh časov – prebija skozi “tulečo divjino”, vidi sovraštvo, kri, nasilje, maščevanje, klavnico, trupla, kaos, dim, opustošenje, teater krutosti in druge begunce, obenem pa sreča zapuščenega otročka (Warren Tuaño), ki je komaj shodil in ki postane njegov popotni buddy. Tako se začne njun šokantni trip, njun groteskni martirij, njun pikareskni beg. Zgodovina ne bi mogla biti bolj indiskretna.

Ne pričakujte, da bo film politično korekten in da ju bo zaščitil pred “hudim”, pred “umazanijo”, pred masturbiranjem realnosti, pred perverzijami rasizma, pred nasiljem “tuleče divjine” – ne, au contraire, nasilje ju naredi bolj kreativna. Čakajte, da zgrabita puško. Čakajte, da ju obsede preživetveni nagon. Čakajte, da – podobno kot Leonardo DiCaprio v Povratniku – zlezeta v crknjeno žival. Film jima ne prizanese, zato lahko kolonializem – njegove grozote, njegov ekstremizem, njegov primitivizem, njegov bestiarij – vidite skozi otroške oči.

Filipinska otroka, ki skušata preživeti “ameriški sen”, izgledata kot Huckleberry Finn in Tom Sawyer v peklu zgodovine. In prav v tem je trik: šele skozi otroške oči kolonializem postane to, kar je – posilstvo! Zloraba! Zloraba otrok! Ja, kolonializem je posilstvo domačinov, ki jih imajo kolonialisti vedno za otroke, potemtakem za manj razvita, nedorasla, “otročja” bitja. Balangiga, delo velikega Khavna, je otroški film, ki bi ga filipinski predsednik Rodrigo Duterte, znan po zunajsodnih pobojih, in Donald Trump verjetno najraje kar sežgala – in ki svari: pazite, kaj počnete – otroci vas gledajo!

Kulas in Bola, kot onega otročka krsti Kulas, otroka, ki bežita pred grozotami ameriško-filipinske vojne in strahotami “ameriškega sna”, spominjata na sirske otroke, ki so zadnja leta bežali pred grozotami sirske vojne in strahotami neokolonialnega sna – in ki so postali simboli “tuleče divjine” 21. stoletja. Po malem delujeta celo kot reimaginaciji Alana Kurdija, triletnega sirskega dečka, malega begunca, ki so ga leta 2005 našli utopljenega na turški obali.

Otroci mrtvih

Balangiga bo eden izmed številnih dolgih in kratkih, igranih in dokumentarnih, hibridnih in esejističnih filmov, ki jih bo med 5. in 9. junijem zavrtel Kino Otok, prestižni, unikatni mednarodni festival deprivilegiranega filma. To je edini režiserski festival pri nas – ustanovila sta ga filmska režiserja, Vlado Škafar in Jan Cvitković, zdaj ga programira filmska režiserka, Varja Močnik. Okej, Škafar še ni bil režiser, ko je Kino Otok štartal, toda Kino Otok ga je prelevil v režiserja. Ne spreglejte podtona: če hočete postati filmski režiser, pridite na Kino Otok – filmi, ki jih boste tu videli, vas bodo morda prelevili v režiserja.

Najlepša dežela na svetu: Neverjetna svoboda migrantov.

Najlepša dežela na svetu: Neverjetna svoboda migrantov.

Še toliko bolj, ker se tu vrtijo izključno filmi, ki jih ne bo mogoče videti nikjer drugje – ne v kinu, ne na televiziji, ne na dvdju, ne na Netflixu, ne na YouTubu. Tu jih zavrtijo – in že jih ni več. Prižgejo se – in ugasnejo. Ja, ti filmi zvenijo kot misteriji, kot skrivna vednost, kot filmska kabala. Vidijo in vedo to, česar drugi filmi, ki jih vrtijo pri nas, običajno ne vidijo in ne vedo.

Gotovo se zavedate sindroma FOMO, ki ga je naplavila digitalna doba – ta “fear of missing out”, ki se zlije v akronim FOMO, je strah, da boste kaj zamudili, strah, da niste na tekočem, strah, da niste tam, kjer se dogaja, strah, da ravno zdajle, ta trenutek, zamujate nekaj pomembnega in usodnega, strah, da drugi zdajle brezmejno uživajo, vi ste pa na napačni spletni strani ali pa gledate napačen video ali film. Kino Otok je strah in trepet vseh teh, ki jih muči FOMO: če teh filmov ne vidite na Kino Otoku, bodisi na glavnem prizorišču, v Izoli, ali pa na pridruženih, podružničnih prizoriščih, v Cerknici, Sežani, Idriji, Tolminu, Kopru in Ljubljani (Kinodvor, Kinoteka), potem jih zamudite!

Kino Otok fomovcem prikima! Vaš strah – vaš jebeni FOMO – je upravičen: ne, res niste na tekočem! Zdajle, ta trenutek, res zamujate nekaj pomembnega in usodnega! Drugi zdajle res brezmejno uživajo, vi ste pa na napačni spletni strani in v napačnem filmu! Ja, kar pravijo, je res – res obstajajo reči, ki jih ne smete zamuditi! Takšna reč je Kino Otok, popolna terapija za FOMO – tu ima fomovec občutek, da je sredi sveta, sredi dogajanja, sredi življenja in sredi zgodovine.

Evo, ker živimo v dobi gibanja #MeToo, a tudi v dobi “moških” antifeminističnih gibanj, vas bo indijski fantazijski film Ona soočil s posiljeno deklico (Esther Anil), ki skrivnostno preživi pod vodo, od koder potem “navdihuje” mladega, ne ravno nadarjenega slikarja ( ja, v patriarhalni družbi je ženska posiljena za navdih!), medtem ko vam bo satira Bog obstaja, ime ji je Petrunija, ki ga je posnela pri nas kar dobro uveljavljena makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska (Ženska, ki si je otrla solze, Sem iz Titovega Velesa), pokazala, kako se v makedonskem patriarhalnem, pobožnem, antifeminističnem Štipu vsi moški, s policijo vred, besno in krdelsko zapodijo za Petrunijo (Zorica Nusheva), brezposelno zgodovinarko, ki se na lastno pest udeleži letnega rituala (zimski skok v ledeno reko, kjer je treba ujeti leseni križ), pri katerem lahko sodelujejo le moški. To, da jo zaprejo, pa četudi ni kršila nobenega zakona, govori o tem, kako močni so virtualni, nenapisani patriarhalni zakoni. To, da je Petrunija – cipa! samska ženska! ničvrednica! Lucifer! – obsedena s kitajsko revolucijo, pa govori o tem, da v svoji želji po opolnomočenju ne bo popustila. V brezčasnih patriarhalnih družbah, ki temeljijo na seksizmu (nekaj “tradicionalnega”) in spolnem nadlegovanju (nekaj “naravnega”), se mora ženska obnašati kot Mao, če hoče preživeti.

Ker živimo v dobi vse ekstremnejše ekonomske neenakosti, vas bo portugalski doku Na kopnem odpeljal v življenje osamljenega ribiča, ki ga je vse manj rentabilno delo na neki reki pri Lizboni – ja, na “napačnem” bregu ekonomske neenakosti – prizemljilo (njegov dictum, da skušajo ljudi izstradati, da ni več niti nobene solidarnosti niti nobene skupnosti in da se ljudje skupaj zberejo le še na rock koncertih, je plod izkušenj), italijanski doku Selfi, ki sta ga vsak s svojim telefonom posnela oba najstniška protagonista, Alessandro in Pietro, natakar in brezposelni frizer, vam bo razkazal vso nasilno bedo in umazanijo povsem degradirane, kriminalizirane neapeljske soseske Rione Traiano, Gomorre v malem, “napačnega” brega ekonomske neenakosti (tu si mladi onstran zidu, pred katerim stojijo, predstavljajo “neskončnost možnosti” – kot Giacomo Leopardi v svoji poemi o neskončnosti), italijanski doku Režeči maček pa vas bo sprehodil med brezdomci, reveži, deklasiranci, obupanci, begunci, berači in drugimi nesrečniki prav tako z “napačnega” brega ekonomske neenakosti. Globalni geto je pač vse večji. Beda je vse bolj totalna. Zato tudi tu ni nobenih dialogov in nobenega komentarja – besede preprosto niso potrebne. Slike povedo vse.

Srbski doku Taurunum Boy nam pokaže izgubljeno in deprivilegirano odraščanje v sivem, depresivnem, brezperspektivnem, zapuščenem, odpisanem, deindustrializiranem, nekoč farmacevtskem Zemunu – ker živimo v dobi vse ekstremnejše ekonomske neenakosti. Črnogorski film Ti imaš noč pa nam pokaže izgubljeno in deprivilegirano življenje v sivi, depresivni, brezperspektivni, zapuščeni, odpisani, deindustrializirani, nekoč ladjedelniški Bijeli – ker živimo v dobi vse ekstremnejše ekonomske neenakosti. Črnogorsko mestece Bijela izgleda kot opuščeni program, kot tehnološki višek, kot zapadle obresti. Nekdanji ladjedelniški delavci nimajo ničesar več – drugi imajo vsaj noč.

Ker živimo v dobi brezmejnega glorificiranja digitalnega kapitalizma, vas bo gruzijski doku Nabiranje tako rekoč brez besed odpeljal v Kahetijo, ruralni, zakotni, zelo tradicionalni predel Gruzije, ki se je iz proizvajalca vina, sadja in mesa prelevil v največjega proizvajalca kriptovalut. “Pred 20 leti v Gruziji ni bilo elektrike. Stalno so se vrstili izpadi elektrike,” piše na začetku: “Danes je Gruzija največja izvoznica bitcoinov.” V hlevih, kaščah in gospodarskih objektih so zdaj računalniki, ki bučno meljejo in “rudarijo” – žgejo in hreščijo kot neurje z gromi in strelami. To je kapitalizem v najbolj čisti obliki – tovarna denarja. Popolna zlata mrzlica. Kdor ni tam, ni na tekočem.

Ker živimo v dobi neofašizma, nas bo odbiti avstrijski zombikaliptični mjuzikl Otroci mrtvih, posnet po kultnem romanu Elfriede Jelinek, potopil v idilični alpski svet, v katerem se mrtvi vračajo – tako kot mračna preteklost, tako kot fašizem. Tu, v obešenjaški alpski restavraciji, se gnetejo kičasti šnicli in dirndli, ksenofobija, vdove nacistov, bizarni svobodnjaki in oberkreinerji ter sirski begunci, pa tudi perverzni odmevi Učiteljice klavirja, Saloja in Čarovnice iz Blaira, ki še dodatno začinijo orgijo, na kateri vsi počnejo tisto, kar najraje počnejo – najraje pa so fašisti. Fašizem se najbolj izplača – nikoli ne umre. Vedno se vrne. Kot dividenda.

Ker živimo v dobi beguncev in migracij, nam bo Najlepša dežela na svetu, ki jo je posnel Želimir Žilnik, avtor Zgodnjih del, enega izmed najboljših evropskih filmov vseh časov, pokazala, kako se mladi migranti, med katerimi je tudi entuziastični Bagher Ahmadi, na Dunaju integrirajo ter mojstrijo v novem jeziku, novem poklicu, novem multikulti okolju, novih odnosih in novi svobodi, obenem pa tuhtajo, kako bi uprizorili svoje leto ’68, kako bi se torej uprli represivni tradiciji (v obliki Bagherjevega patriarhalnega, koranskega deda), ki pride za njimi – ilegalno, prek slovenske meje. Najlepša dežela na svetu je dokudrama, kombinacija dokumentarca in fikcije, kar pa ne čudi – usode migrantov in beguncev so tako neverjetne, tako bizarne in tako absurdne, da izgledajo fiktivno, navsezadnje, Bagher je od Afganistana, tipične žrtve kolonialne požrešnosti, do Dunaja potoval tri leta! Toda ta pot ga je prelevila v človeka novega kova.

Če bi si pogledal danski doku Podoba migracij, ki ga je posnel Stefan Kruse (in ki ga je treba gledati na double-billu z Vlakom senc Nike Autor), bi videl, kako so mu tihotapci, šmuglerji in podobni špekulanti “prodali” pot v Evropo – kako so torej begunce na spletnih platformah mamili s podobami “rajske”, “cvetoče”, “luksuzne” in “obljubljene” Evrope, ki vabi in pozdravlja, kako nevarne in pogubne so bile te podobe, kako so oblikovale “begunsko krizo”, javno mnenje in politične odločitve, kako so spremenile Evropo, kako so begunci in migranti za vsevidni Frontex le pike, ki jih prešteje, nadzoruje in obvladuje, še preden sploh prečkajo kakšno evropsko mejo. To, da je toliko beguncev, pomeni, da je neokolonializem res destruktiven in zastrašujoč.

Zgodovina prašiča v nas

In ker živimo v dobi neokolonializma, vam strašnih “stranskih učinkov” kolonializma ne bo pokazal le Balangiga. Hipnotični, estetizirani, eliptični, esejistični, imerzivni doku Črna mati, ki ga je posnel Khalik Allah, režiser Limonade (by Beyoncé), vam bo pokazal, kako je kolonializem degradiral in opustošil Jamajko – tu lahko vidite, kako je skušal kolonializem multikulturnost, raznolikost in živopisnost družbe spremeniti v monolit, kako je skušal religijo spremeniti v past ter kako je skušal represijo, spolno identiteto in družbeno hierarhijo spremeniti v nekaj “naravnega”. Jamajka izgleda kot distopični produkt teh kolonialnih pritiskov – in obenem kot utopični produkt upora proti njim.

Film Zama, ki ga je po klasiki Antonia di Benedetta posnela Lucrecia Martel (znana po Močvirju in Svetem dekletu), pa vam bo zelo ekspresivno izrisal pošastni ustroj kolonialne mentalitete. Don Diego de Zama (Daniel Giménez Cacho), visoki oficial neke zakotne španske kolonije (Paragvaj), namreč ob koncu 18. stoletja med mučnim in napetim čakanjem na napredovanje in premestitev v boljše kraje – morda v Lermo, če ne že v Buenos Aires – zdrdra kompletno abecedo kolonialnega uma: rasno vzvišenost, snobovsko domišljavost, zavojevalsko ošabnost, občutek evropejske privilegiranosti, nestrpnost, avtoritarnost, vzkipljivost, popadljivost, pohlep, krutost, skorumpiranost, slo po discipliniranju, paranojo, avtodestruktivnost in birokratski fašizem. Predvsem to – birokratski fašizem! Kaj fašizira kolonialni um, je na dlani: prav to “neskončno čakanje” na napredovanje in premestitev, ta občutek, da si podcenjen in izključen, da v socialni in politični hierarhiji nisi dovolj visoko, da nisi tam, kjer dogaja, ta “fomovski” občutek, da nekaj zamujaš, da drugi zdajle nekje drugje brezmejno uživajo, ti pa si na napačnem kraju, v neki kužni paragvajski vukojebini, med zakotnimi staroselci in staroselkami, ki te niso vredni (pa četudi imaš otroka s staroselko in četudi si rojen v koloniji, ne pa v Evropi, ki je tu itak le nekaj, česar se “najbolje spominjajo tisti, ki tam sploh nikoli niso bili”). Razlog več, da jih preziraš. In razlog več, da ti je njihova blaginja španska vas.

Preporod: Ali abortus ali konec sveta!

Preporod: Ali abortus ali konec sveta!

Zama lepo dopolni Balangigo, oba skupaj pa še lepše dopolni belgijski doku Zgodovina prašiča (v nas), ki popisuje natanko to – zgodovino prašiča v nas, zgodovino našega “notranjega” prasca. In s tem “požrešnim” in “umazanim” prascem moramo živeti. Kar pa ni težko – že davno smo ga namreč totalno ponotranjili. Brez prašiča “v nas” ne preživimo več. Le koga bi še po vsem tem presenetilo, da veterinar v ruskem Jedru sveta lažje shaja z živalmi kot ljudmi?

In seveda, ker živimo v dobi podnebnih sprememb (in obenem dobi zahtev po ponovni prepovedi abortusa), nam bo Preporod, ki ga je posnel Paul Schrader, scenarist Taksista, režiser Ameriškega žigola in avtor knjige o transcendentalnem filmu (Transcendental Style in Film: Ozu, Bresson, Dreyer), pokazal, kaj se zgodi, ko paranoidni okoljski aktivist (Philip Ettinger) in njegova noseča žena (Amanda Seyfried) protestantskemu pastorju Ernestu Tollerju (Ethan Hawke), preporojenemu, asketskemu, agoničnemu, osamljenemu, bolnemu božjemu služabniku (Bergmanovi Obhajanci srečajo Bressonov Dnevnik vaškega župnika), zastavita ultimativno vprašanje: ali imava pravico, da otroka rodiva v svet, ki ga bodo zelo kmalu opustošile podnebne spremembe?

No, pastor, kaj bi rekel Bog? Bi nam odpustil podnebne spremembe? Bi nam odpustil pekel brezmejne rasti, ki smo ga ustvarili? Bi nam odpustil kolonializem? Bi nam odpustil kapitalizem? Ali pa bi se za uro ali dve prelevil v ateista, si nataknil pas z eksplozivom, stekel v kapitalizem ter se – magari v slogu Travisa Bicklea – protestno, ekoteroristično, apokaliptično samožrtvoval? Kot bi rekel Toller: “Nekdo mora nekaj ukreniti!”

Najboljših 8

Balangiga: Tuleča divjina, Khavn
Vojna skozi otroške oči.

Črna mati, Khalik Allah
Kratka zgodovina Jamajke.

Najlepša dežela na svetu, Želimir Žilnik
Neverjetna svoboda migrantov.

Otroci mrtvih, Kelly Copper & Pavol Liška
Alpe, fašizem, zombiji – kako domače!

Preporod, Paul Schrader
Ali abortus ali konec sveta!

Selfi, Agostino Ferrente
Živeti in umreti v Neaplju.

Starodavni gozdovi, Mindaugas Survila
Circle of Life litovskega pragozda.

Zama, Lucrecia Martel
V glavi serijskega kolonialista.

In tako dalje

Na Kino Otoku bodo na voljo še dokuji o nekdanjem znanstveno-študijskem centru v Kumrovcu, ki razpada (Dom borcev), življenjskem krogu litovskega pragozda (Starodavni gozdovi), odraščanju v nepriznani Pridnjestrski republiki (Transnistrija) in kultnem tomosakiju (Tomos: Narejeno v Jugoslaviji), slovenski 40-minutni “album, ki obstaja le kot eksperimentalni film” (Ostanki – izpovedi duhovom), eksperimenti Davorina Marca (npr. Dobrodošlica, fastfastmotion skozi gozd, ali Po:natis 12, zvočno-vizualni napad, ki ga odsvetujem epileptikom) in Anouk De Clercq (v Švistu se rodi kvantni otrok), Olmijeva neorealistična anticipacija King/Kubrickovega Izžarevanja (Čas se je ustavil, 1959), Žilnikov amarcord (Med ljudmi: Življenje in igra), “hrapavi” kratki dokuji Vittoria De Sete iz petdesetih let (Čas mečaric je Moby Dick, Kmetje morja bodo šokirali občutljive ipd.), litovski kratki “antigravitacijski” dokuji iz šestdesetih let (Razvedri se, Virginij!, Sanje stoletnikov, Čas teče skozi mesto itd.), nova serija hrvaških Razglednic in kakopak tradicionalni kvikiji s plaže (overdose slovenske ljubezni do kratke forme, z Gorkičevim Metodom vred).

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.