Borka

31. 5. 2019  |  Mladina 22  |  Kultura  |  Plošča

Slowthai: Nothing Great About Britain

2019, Method

+ + + +

Theresa May odhaja. Zaradi dveh epizod – posnetka poskusa plesnega korakanja ob petju in ploskanju na nekem obisku v Južnoafriški republiki ter precej neposrečenega priplesa na oder nekega torijevskega kongresa – se bo v zgodovino zapisala kot britanska premierka z najmanj občutka za ritem. Zmedi britanskega prostora zadnjih let pa ritem narekuje glasbena spremljava trenda protibrexitovskih izvajalcev mlade generacije, ki javno precej glasno zavračajo omejevanje, osamo in novo povodenj nacionalizma. Nekoliko manj enosmerno se sedanjega mučnega družbenega ozračja in zavajajočega premika političnega fokusa loteva Slowthai, mladi raper iz mesteca Northampton.

Pod imenom Slowthai ustvarja Tyron Frampton, ki je vzdevek dobil zaradi počasnega momljanja v otroštvu (slow Ty), ni načrtno protibrexitovsko profiliran, precej pomembneje se mu zdi, da gnev strese na klasično kategorijo britanske kastne ureditve, esteblišmenta in predvsem na sam simbolični vrh, kraljico. Pa tudi na zavoženost zdravstvenega in nesmisel represivnega kazenskega sistema ter vse večjo revščino. A to počne povsem nezateženo, duhovito, premišljeno, izvirno in (samo)ironično. Včasih popolnoma neresno, drugič angažirano, tretjič spet z ostrim pljuvanjem na trdih grimerskih podlagah. Dvojnost njegovega odnosa do lokalnosti najbolje povzame pripetljaj z britansko zastavo. Slowthai je z njo redno prihajal na oder in nekateri so potezo narobe razumeli kot nekakšen mladinski nacionalizem.

Slowthai na prvencu prepriča z eksplicitnostjo in ostrino brez vulgarnosti, z mobilizacijskim zagonom in družbenim angažmajem brez etikete piarovskega aktivizma.

Slowthai na prvencu prepriča z eksplicitnostjo in ostrino brez vulgarnosti, z mobilizacijskim zagonom in družbenim angažmajem brez etikete piarovskega aktivizma.
© Arhiv založbe

Sam pravi, da bi to zastavo spotike na odru zlahka tudi zažgal. Ponosen in jezen. Simpatični samotar ni niti ulični tolpaš niti strupeni grimer. Na odru frenetično podivjan, v intervjujih večno nasmejan in eksplicitno neposreden. Pred kratkim je v Veliki Britaniji obljubil koncerte, za katere bo vstopnica stala 99 penijev, nastopil pa bo kjerkoli si bodo feni želeli, ne glede na zakotnost kraja ali prizorišča. Glavna odlika Slowthaijevega prvenca je, da v kratkem, kompaktnem formatu sijajno zaobjame njegovo nepreračunljivost in karizmatično prostodušnost. Nothing Great About Britain je hkrati gola kritika in poklon britanskosti. Bolje rečeno, je zavestno britanski album. Pripoveduje zgodbo neprivilegiranega odraščanja na spregledanem otoškem obrobju, z odtenki punkovskega etosa nekje v ozadju in grimovskimi produkcijskimi obrazci v ospredju. Z močnim, a nezagrenjenim odporom do nevednega in otopelega srebanja popoldanskega čaja in ljubeznijo do pozabljene pubovske kulture kot enega od gradnikov skupnosti.

Pred nekaj leti je grimu le uspel preboj v svetovni (in celo ameriški) pop milje, osvežitev britanskega rapa pa prinašajo resnejši odkloni. Kot je Ocean Wisdom. In kot je sedaj Slowthai. Z eksplicitnostjo in ostrino brez vulgarnosti, kričanja ali mačo poze. Z mobilizacijskim zagonom in družbenim angažmajem brez etikete (piarovskega) aktivizma.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.