N'toko

N'toko

7. 6. 2019  |  Mladina 23  |  Žive meje

Zakaj se ne borijo za svoje države?

Po tihem vsi vemo, da bi katerakoli tuja vojska lahko mirno vkorakala v Slovenijo, zato vojaško retoriko uporabljamo le v odnosu do bosonogih beguncev

Ne glede na to, kaj danes govorijo nekateri domoljubi, si le malokdo lahko zamišlja zares iti v boj za svojo državo. Kljub veliki propagandi število rezervnih nabornikov redno upada in nacionalistična histerija ni proizvedla dosti več kot nekaj hobi gverilcev. Po tihem vsi vemo, da bi katerakoli tuja vojska lahko mirno vkorakala v Slovenijo, zato vojaško retoriko obrambe uporabljamo le v odnosu do bosonogih in neoboroženih beguncev. Če bi prišlo do kakega pravega napada, smo lahko prepričani, da bi večina ljudi nasprotovala uporu proti okupatorju, vsi internetni bojevniki pa bi se ob zvoku prvih eksplozij hitro pobrali k sorodnikom v tujino. In imeli bi prav. Vojna pač ni tako romantična zadeva, kot jo prikazujejo nacionalistične pravljice – še posebej ne v obdobju sodobnega vojskovanja, ko ni jasnih okupatorjev in se med sabo večinoma pobijajo sonarodnjaki.

To zavedanje nam seveda ne preprečuje, da bi dosmrtno zvestobo domovini pričakovali od prebivalcev drugih držav po svetu. Jasno, današnja zahteva do vseh mladih moških tretjega sveta, ki »Naj ostanejo doma in se borijo!«, se je rodila med t. i. begunsko krizo, ko so evropski politiki iskali moralna opravičila za zapiranje meja pred begunci. Čeprav zahteva ni bila nikoli izrečena resno, se ni težko vživeti v njene romantične predpostavke. A ne bi bilo lepo, ko bi se tista uboga ljudstva tam doli uprla tujim okupatorjem in domačim avtoritarcem, namesto da hodijo v tujino prosit usmiljenja? Vsi se lahko strinjamo, da bi bil to idealen scenarij. Hkrati pa nam že bežen prelet vseh aktualnih bojev za osamosvojitev, od Zahodne Sahare do Palestine, Kurdistana, Kašmirja ali pa Katalonije, lahko razkrije, zakaj množično begunstvo vse bolj postaja edini realen razplet.

Za primer vzemimo manjkrat obravnavan, a zato nič manj relevanten primer ljudstva Sahravi na področju Zahodne Sahare. To ljudstvo je pravzaprav zgledno po merilih domoljubov. Njegovi pripadniki so vedno ostajali doma in se borili za svoje pravice – najprej proti španskim kolonialistom, nato proti maroškim okupatorjem. Pri tem niso posegali le po orožju, ampak v prvi vrsti po mednarodni diplomaciji in demokratičnih procesih, pred razglasitvijo samostojne države pa so poskusili izvesti referendum. In kaj so dobili v zameno? Referendum je bil nasilno ustavljen, Maroko jim je s francosko in ameriško podporo prevzel vso obalo in področja, bogata s fosfatom, njih pa z 2500 km dolgim in z milijoni min zaščitenim zidom odrezal od sveta. Večina jih je ostala tam do danes – svojo upravo so zagnali dobesedno iz begunskih taborišč sredi puščave. In vsakič, ko se zdi, da bo mogoče izvesti referendum, se vmes postavi Francija, ki ščiti svoje interese v Maroku. Danes, po več kot 40 letih pogajanj, je mlada generacija nad mirovnim procesom obupala. Večina jih je pripravljena iti v novo vojno ali pa oditi v tujino. »Nihče nas ne bo slišal, dokler ne zapojejo puške.«

Ta situacija v na videz oddaljeni puščavi je še kako relevantna za prebivalce Evrope. Diplomati opozarjajo, da bi potencialna vojna v Zahodni Sahari prinesla resno ekonomsko in politično destabilizacijo na samem jugu Evrope, s tem pa tudi veliko povečanje migracij iz Maroka in Alžirije. Dlje ko mednarodna skupnost dopušča okupacijo in stradanje suverenega ljudstva, bližje smo novi nerešljivi vojni in vsemu, kar pride zraven. Ko torej slišite politike razlagati, da »moramo namesto uvažanja beguncev urediti stvari pri njih doma«, jih vprašajte, kaj so zadnje čase naredili za stabilizacijo Zahodne Sahare. Hitro ugotovimo, da jih bolj kot mir in demokracija zanimajo kratkoročni politični cilji.

Če se mednarodni skupnosti zatakne že pri tako jasni situaciji, kot je boj ljudstva Sahravi, kjer je dejansko potrebno le do konca izpeljati proces dekolonizacije, je torej zelo verjetno, da se bodo tudi druga narodnoosvobodilna prizadevanja po svetu končala z vojnami in množičnimi migracijami. Vse to izraža pomisleke o smislu narodnoosvobodilnih bojev. Ne gre za to, da bi bili danes zatirani narodi manj bojeviti kot nekoč, ampak da so možnosti za grajenje držav bistveno drugačne. Mednarodno zavezništvo kapitalistov, ki po padcu Sovjetske zveze vlada svetu, tolerira osvobodilna prizadevanja le, kadar jim ta pomagajo pri širitvi trgov, kar pa danes ni posebej pogosto. Za kratek čas bi podprli kako etnično gibanje, ki bi destabiliziralo Iran, Rusijo ali Venezuelo, povsod drugod pa so trgi bolj ali manj odprti in korporacije si že lastijo vsak košček zemeljskega površja. V tako trdno fiksirani globalni ureditvi so edina spremenljivka v enačbi ljudje. Mladi se v številnih delih sveta vse bolj zavedajo, da je boj brez smisla. Vedo, da pri njih doma ne bo nikoli svobode in dostojanstva, lahko le umrejo v boju ali pa gredo iskat srečo v druge države.

Če kaj, nam popularnost ideje, da »naj migranti raje ostanejo doma in se borijo«, pove veliko o položaju slovenske družbe v svetu. Kaže na to, da smo v dobi globalizma postali bolj izolirani in nevedni kot kadarkoli prej. Vse politične, kulturne in gospodarske povezave, ki so nekoč obstajale, smo pretrgali. Ljudje južno ali vzhodno od naših meja, s katerimi smo bili še nedavno strateški zavezniki s skupno usodo, so za nas postali eksotični barbari, katerih boji nimajo z nami nobene zveze. Slovenija je sprejela svojo vlogo kot polperiferija evropskega imperija in bo podpirala interese peščice francoskih bogatunov, tudi kadar ti ogrožajo vse nas. Ne le, da naša država ne podpira bojev malih narodov, ampak se vse bolj aktivno postavlja na stran njihovih zavojevalcev. Posledica takšne politike postaja vse bolj jasna: prebivalci globalnega juga se bodo še naprej borili za svoje dostojanstvo in svobodo, toda vse več njih se bo moralo za to boriti tudi na evropskih tleh.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.