Provokativnost je namerna, kajti spolnost je vedno politična

V Galeriji Ravnikar so odprli razstavo Soufiana Ababrija z naslovom Pokliči me po njihovem imenu, ki je obenem začetek festivala Parada ponosa 2019

Francoski avtor Marcel Proust je pred sto leti, ležeč v postelji, napisal svoje monumentalno delo Iskanje izgubljenega časa, francoski umetnik maroškega rodu Soufiane Ababri pa ležé ustvarja barvite, provokativne risbe z voščenkami, ki kljub navidezni preprostosti drezajo v nevralgične točke sodobne družbe. A če je Prousta v življenje v karanteni lastne spalnice, obložene s pluto, da vanjo ne bi vdirali dražljaji iz zunanjega sveta, delno pahnilo tudi šibko zdravje, gre pri Ababriju za zavestno izbiro – z metodo risanja, imenovano »bed work« (delo v postelji), želi zanikati nasilje in se zoperstaviti dominantnim oblikam umetniškega ustvarjanja.

»Postelja je prostor, kjer spiš ali se ljubiš – kaj pa pomeni, če v postelji delam?« se sprašuje. Njegove risbe prikazujejo moške – med poljubljanjem, spolnimi odnosi, pretepanjem, gospodinjskimi opravili; pa kako oblečeni v kostum Supermana ležijo na cesti ali s plakatom z napisom Don't shoot (Ne streljaj), na katerem je fotografija intimnega trenutka med dvema homoseksualcema, protestirajo proti nasilju.

Provokativnost je seveda namerna, kajti spolnost je vedno politična, pravi Ababri. »Živimo v času, ko sta pornografija in seksualnost vseprisotni v življenju posameznikov. Toda spolnost je še vedno nevarno območje, ki ima lahko, če se odločimo o njej govoriti odprto, nevarne in težke posledice. To je področje, kjer je nasilje zelo prisotno in se udejanja celo v obliki fantazij, na primer posilstva. Vse to je del postkolonialne analize in spada na območje politične ideje dominiranega in tistega, ki dominira. Sam preigravam nejasnost in kompleksnost vseh teh odnosov,« je dejal v nedavnem intervjuju.

»Spraševal sem se, kako lahko opozarjam na orodja dominacije in na moškost, ne da bi sam uporabljal heteronormativne principe. Z izbiro postelje kot prostora za svoje ustvarjanje želim opomniti na nasilje nad manjšinami.« 

Serijo v tem slogu (naslov je Pokliči me po njihovem imenu, aluzija na film Luce Guadagnina o romantičnem razmerju med ameriškim študentom in italijanskim najstnikom, ki skupaj preživljata poletje) je ustvaril tudi med svojim enomesečnim bivanjem na umetniški rezidenci v Ljubljani, ki jo zaključuje z razstavo v galeriji Ravnikar Gallery Space (kurira jo Jure Kirbiš). Po dobro obiskanem odprtju v torek, 11. junija, bo razstava na ogled vse do ponedeljka, 17. junija. Podobe anonimnih moških teles so na razstavi prepletene z ikonami, kakršni sta na primer sovjetski baletnik Rudolf Nurejev in ruski politik Lev Trocki. Pred Ljubljano je Ababri sicer ustvarjal v Istanbulu, njegova naslednja postojanka pa bo New York.

»Spraševal sem se, kako lahko opozarjam na orodja dominacije in na moškost, ne da bi sam uporabljal heteronormativne principe. Z izbiro postelje kot prostora za svoje ustvarjanje želim opomniti na nasilje nad manjšinami,« pove umetnik, ki se zoperstavlja predvsem nasilju nad LGBTQ skupnostjo, zanimajo pa ga tudi druge robne skupine. »Veliko sem razmišljal o orientalizmu in o tem, kako so slikarji v tistem času slikali ženske ali sužnje v postelji v tipičnem položaju, ki je vedno namigoval na lenobo. A točno to pozicijo zdaj uporabljam sam, ko rišem. Sam proces, preobračanje že znanega koncepta, je torej prav tako zelo pomemben, čeprav so na koncu le risbe tisto, kar vidimo.«

Več v petek v tiskani izdaji Mladine.

Kaj: Soufiane Ababri: Pokliči me po njihovem imenu, razstava

Kje: Ravnikar Gallery Space, Prešernova cesta 10a, Ljubljana

Kdaj: Sreda, 12. 6., 16.00-19.00

Četrtek, 13. 6., 16.00-19.00

Petek, 14. 6., 12.00–15.00

Ponedeljek, 17. 6., 16.00–19.00