Grega Repovž

Grega Repovž

14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Uvodnik

Jedro Evrope, v nastajanju

Evropska visoka politika je v teh dneh – že vsaj petič – dvignila roke in dokončno obupala nad Veliko Britanijo. Potrpežljivost, s katero so evropske države prenašale norost Velike Britanije in upale, da bo morda v zadnjem trenutku – in zadnjih trenutkov je bilo v tem letu veliko – prišlo do streznjenja na Otoku, je vredna Nobelove nagrade za potrpežljivost. Če bi seveda obstajala.

Zdaj, ko oblast v Veliki Britaniji prevzema Boris Johnson, tisti človek, ki je govoril in zgledal kot Donald Trump, še preden se je Donald Trump spomnil, da bi šel v politiko, je umrlo še zadnje upanje. Dejansko si evropska politika zdaj želi samo eno: naj že grejo, naj nam dajo mir, dovolj smo naredili zanje, dovolj je njihovih muh. Britanci s svojim cepetanjem na mestu namreč dejansko upočasnjujejo in ovirajo celotno Evropsko unijo, slednja se je od Otoka, ki jo omalovažuje tako dolgo, že poslovila. Velika Britanija je z iracionalnim populizmom in evroskepticizmom blokirala razvoj Evropske unije že desetletja, nazadnje ob uvedbi evra, ki je prav zaradi vztrajanja Britanije kot ključne velike države pri lastni valuti do danes ostal hendikepirana valuta, s tem pa je bila hendikepirana tudi celotna unija.

A hkrati se je v zadnjega pol leta pokazalo, da Evropske unije odhod Velike Britanije ne bo tako prizadel, kot so se bali črnogledi. Celo več. Prav odhod države, ki je Evropsko unijo tako zelo blokirala toliko časa, omogoča Evropi, da začne urejati več stvari naenkrat, stvari, ki se na prvi pogled zdijo nepovezane. A ko jih sestavimo skupaj, postanejo obris neke druge Evropske unije, neprimerno bolj normalne in napredne, kot je bila zadnja dva mandata. Dejansko se zdi, da iz političnih analitičnih centrov po evropskih prestolnicah po dolgem času veje optimizem. Evropa brez Velike Britanije postane preprosto bolj prožna zveza.

Da na ravni Evropske unije že nastajajo obrisi prihodnosti, je dejansko nakazal francoski finančni minister Bruno Le Maire v pogovoru za Politico konec maja. Bil je eden prvih, ki je spregovoril o tem, da so se začeli pogovori o skupni davčni politiki do velikih podjetij, predvsem pa, in ta del Le Mairovega intervjuja je bistven, da obstajajo na evropski ravni razmisleki o skupnem proračunu držav, ki so del evroobmočja. A to ni le finančni razmislek, ampak predvsem političen. Seveda s tem govorimo o Evropi dveh hitrostih, a dejansko se – po odhodu Velike Britanije – po tej ločnici razdeljuje tudi Evropa po predanosti nekim skupnim demokratičnim oziroma recimo jim kar evropskim standardom.

V evroobmočju so namreč Avstrija, Belgija, Ciper, Estonija, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Portugalska, Slovaška, Slovenija in Španija, zunaj njega pa Bolgarija, Češka, Hrvaška, Danska, Madžarska, Poljska, Romunija, Švedska. Med naštetimi državami, ki ne pripadajo evroobmočju, je po naključju ali pa ne tudi večina problematičnih evropskih držav, odstopata le Danska in Švedska. In prav evroobmočje, torej območje z evrom, se danes kaže kot obvod, ki omogoča večini normalnih evropskih držav, da začnejo voditi bolj resno politiko, ki jo danes blokirajo predvsem vzhodnoevropski nacionalisti in nazadnjaški populisti.

Da se ta scenarij že odvija, je v svojem nedavnem intervjuju za Delo namignil tudi prvi stalni predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy, ko je dejal, da je Slovenija tako kot Belgija in Irska v jedru Evrope, Poljska, Madžarska, Hrvaška in druge države, ki niso del evrskega območja, pa vanj ne spadajo. Jedro Evrope je zanimiv izraz.

Jedro Evrope namreč danes že oblikuje evropsko prihodnost, vez med Francijo in Nemčijo pa se je okrepila v trenutku, ko je stranka francoskega predsednika Emmanuela Macrona osvojila tako velik del glasov, da je dejansko postala prva sila evropskih liberalcev. Evropskim liberalcem je na volitvah uspelo prav zaradi Macrona, brez njega bi bili poraženci – mimogrede, del tega poraženega tabora na evropski ravni bi bili v tem primeru tudi naši evroliberalci, torej stranka premiera Marjana Šarca. Evropske volitve so torej, hecno, glede na izid na državni ravni, Macrona kot igralca na evropski ravni bistveno okrepile. In zato je vez med Nemčijo in Francijo zdaj spet močna, zato ti dve državi spet prevzemata pobudo. Seveda sami ne moreta nič, skupaj z državami evroobmočja pa tako rekoč vse. Pa ne le v finančnem smislu, ampak, kot smo zapisali že zgoraj, v političnem. Tudi v odnosu do beguncev, na primer. Italija ne bo tako moteč dejavnik, prešibka je za kaj takega, in predstave Mattea Salvinija so namenjene predvsem domači javnosti.

Slovenija je torej del te koalicije v nastajanju, je del jedra. Vprašanje je le, ali razume to naša vlada. Če bi se to, kar pravkar poteka, dogajalo v času Pahorjevega vodenja vlade, bi to pomenilo, da bi se predsednik vlade hitro pognal izražati pripadnost in podporo ter v govorjenje velikih besed (spomnimo se njegovega navduševanja nad nemško-francoskim vlakom). Vendar gre za veliko več. Nastajanje koalicije držav tako imenovanega jedra Evrope namreč pomeni predvsem priložnost, da si Slovenija izbori čim močnejši položaj, sploh ker bo država, ki bo kmalu prevzela predsedovanje Evropski uniji. Pa to ne pomeni čim več močnih položajev (funkcij), ampak čim močnejši položaj te države v tej ožji skupnosti in predvsem vpliv na to, kakšna bo agenda te koalicije. Zato bi moral predsednik vlade, ki nima nobenega resnega diplomata v svoji ekipi, niti enega izkušenega mednarodnega analitika, kar najhitreje sestaviti zelo močno skupino, ki bi – ne na očeh javnosti – oblikovala pogajalske pozicije te države v nastajanju te koalicije. Ni veliko ljudi, ki to vedo, in Šarec jih ob sebi nima. Zakaj tako opozarjamo na to? Da ne bomo čez leta spet poslušali, da so zgolj izpolnjevali tisto, kar so dobili po elektronski pošti iz Bruslja ali Berlina, in se skrivali od sramu, kakšne amaterje smo imeli na oblasti v trenutku, ko je nastajala prihodnost, in jih za to še plačevali. Kot se je to zgodilo pri sanaciji bank. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.