Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Dva leva

Čas lubenic

(Zakaj je zelena alternativa zaobšla Slovenijo)

»Zeleni val se je resnično razširil po vsej Evropi in to je za nas fantastičen izid.«
— Ska Keller, sovoditeljica nemških Zelenih po objavi izidov evropskih volitev

Prvega junija letos se je v nemškem volilnem napovedovanju zgodil neverjeten obrat. Po meritvah ugledne agencije Forsa so Zeleni (Bündnis 90/Die Grünen) v rednem merjenju političnih preferenc prvič za eno odstotno točko prehiteli koalicijo CDU/CSU. So bila obdobja, ko je krščanske demokrate prehitevala SDP, a to je bilo že davno. Zato je bil obrat ne le šok za krščanske demokrate, ki so dolga leta suvereno obvladovali preferenčni prostor, ampak presenečenje celo za same Zelene. V Nemčiji se strankarska razmerja praviloma ne spreminjajo čez noč, in če pride do premika, je to pomembno. A ker ena meritev tudi v Nemčiji, kjer je javnomnenjsko raziskovanje in volilno napovedovanje kakovostno in »odporno«, ne more opredeliti trenda in obrata, sem si rekel, počakajmo, da vidimo, kaj merijo drugi. Namreč, kot povsod drugod, so tudi v Nemčiji javnomnenjski raziskovalci bolj ali manj naklonjeni različnim politikam in vrednotnim orientacijam. Denimo tradicionalno, še od obdobja protislovne matere nemške demoskopije Elisabeth Noelle-Neumann je najbolj desno (CDU-jevsko) naravnan bavarski inštitut Allensbach. Emnid in Forschungsgruppe Wahlen (FGW) sta prav tako, a bolj subtilno, blizu konservativni opciji, Infratest-dimap in Forsa pa sta bližje levici. A ko je pet dni po Forsi še agencija FGW objavila izid, v katerem Zeleni zaostajajo le za eno odstotno točko za CDU/CSU (še na majski meritvi so zaostajali debelih deset odstotnih točk!) in je dva dni kasneje še Emnid prikazal izenačen rezultat, je bilo jasno, da se je zgodil velik premik. Zavladala sta panika in analitični nemir. No, nihče pa ni iskal odgovora na prvo Forsino detekcijo v politični motivaciji agencije in raziskovalcev. Kajti samo nevednež in politični zaslepljenec si lahko predstavlja, da resne agencije zavestno (in v lastno škodo) manipulirajo z rezultati: sam izbor metodologije uravnoteževanja itd. lahko nekoliko vpliva na rezultat, ne more pa ga radikalno spreminjati. Zato med Forso na eni strani ter Emnid in FGW na drugi lahko pride kvečjemu do razlike ene ali dveh odstotnih točk. Prepiranje z javnomnenjskimi raziskovalci je folklorna značilnost političnih skupin in političnih okolij, kakršno je naše. Ko je po novem letu začel Šarec na ravni podpore vladi in stranki izkazovati občutne dvige, so se v SDS začeli takoj prepirati z anketami in žaliti raziskovalce. Tako je v Odmevih (18. 2. 2019) poslanec SDS Breznik zmedeno napadal in za slabši rezultat stranke okrivil raziskovalce. Na voditeljevo vprašanje o spremembi javnomnenjskih zaznavanj moči strank in podpore vladi je odgovoril: »Glejte, zdaj, če me sprašujete okoli kolega ali pa gospoda Damjanića in pa Ninamedie, je treba analizirati Ninamedio, kdo so lastniki, kaj počnejo. Torej če pogledate, da samo približno tisoč, mislim, da milijon dvesto tisoč evrov dobijo od ljubljanske občine, od ljubljanskih podjetij, da je Nikola Damjanić bil v programskem svetu RTV-ja, da se je iz tega umaknil, da je celo prokurist Peran Bošković, paroh srbske cerkve … potem lahko komentiramo, da gre za srbska posla …« Srbska posla? Če je imel v mislih kredit svoji stranki iz Republike srbske, bi morda lahko rekli tako. A šokantno je, da nekdo, ki je po izobrazbi menda ekonomist, uporablja orodja in metodologijo šanka. In pri analizi ne preseže funkcije malih možganov.

A kakorkoli. Veliki premiki ne evropskih volitvah se pri nas niso potrdili. Brščičeva stranka za dom voljnih je dosegla sramotno nizko podporo. Zeleni so pokazali, da so vse od sredine devetdesetih let, ko so po stranki lomastili različni gošniki in podobni in so se prešvercali v parlament na podlagi asociacij imena stranke, ne pa na podlagi vsebinskih in kadrovskih kompetenc, pahnjeni na margino. Zelena politika pač ni samo ločevanje odpadkov in uživanje polnozrnatih makaronov. Je veliko več. Je globalni in celovit odnos do sveta, do ljudi, do človekovih pravic … Zato so žlahtni zeleni v evropski praksi kot dobra lubenica, ki je na zunaj intenzivno zelena, znotraj pa krvavo rdeča. Pri nas pa je na čelu slovenskih zelenih Andrej Čuš, ki je stranko podedoval od svojega atija. Da, tisti Čuš, ki bi ljudi ločeval kot smeti; ki je bolj radikalno proti gradnji džamije kot SDS; ki je bil na čelu protimigrantske lige in organiziral protimigrantske shode. Ki je pred lanskimi volitvami v pogovoru za MMC (14. 5. 2018) takole razgrnil »zeleno migrantsko politiko«: »Strinjamo se, da je potrebno pomagati politično preganjanim posameznikom, ilegalni ekonomski migranti iz povsem drugih kulturnih svetov pa ne spadajo v Slovenijo, zato se zavzemamo za varne in močne meje, pri čemer smo na stališču, da je potrebno prvo poskrbeti za lasten narod.« In prav zato je bil nastop pogorelega kandidata Gorazda Pretnarja poln sprenevedanja in dvoličnosti.

A pogorela je tudi levica, ki v teh dneh intenzivno brca truplo politično mrtve Violete Tomić, namesto da bi se sama ulegla na analitični kavč. Ni problem, da ne ve Tomićeva, kaj s Krimom, kaj z Venezuelo, kaj s Črnčecem, kaj s cepljenjem, kaj z Rogom, kaj z notranjo demokracijo, ampak da tega ne ve stranka kot celota. Navsezadnje ni Tomićeva nastopala skupaj s Čušem, ko so kovali nespodobno koalicijo ob interpelaciji proti bivšemu ministru Gašperšiču. Problem Levice je, da se ne more odločiti, ali bo sledila Dutschkejevemu klicu k dolgemu maršu skozi institucije; ali bo kot parlamentarna stranka zavezana legalizmu ali pa bo s poniglavo radikalnostjo in ludizmom odvračala potencialne volivce. 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.