Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Pamflet

Premier kot komedijant

Vse za aplavz

Potem ko se premier Marjan Šarec ni udeležil komemoracije ob spominu na množične povojne poboje v Kočevskem rogu, je minuli teden izdatno napolnil svoj itinerarij po krajih spomina. Bil je govornik ob proslavi izgnancev pri gradu Rajhenburg in ob obletnici osvoboditve koncentracijskega taborišča pod Ljubeljem, s čimer je spet vpeljal dvojni sistem, ki obsoja nacistične zločine, na komunistične pa pozablja.

Toda njegov rajhenburški govor je odskočil od preteklosti, saj je s Prešernovo uvodno metaforo postavil: »Slep je, ki ne vidi, da se fašizem in nacizem rojevata v naši bližini.« In seveda meril na zemljevid v madžarski vladni palači, ki objokuje trianonsko pogodbo iz leta 1920, po kateri je kraljevina Ogrska izgubila dve tretjini ozemlja, ter na predlog italijanskega poslanca, da v Italiji pravice Slovencev omejijo z novim preštevanjem.

Taki pogledi v sosednjih državah so kajpak skrb vzbujajoči, toda vzeti jih je vendar cum grano salis. Postavimo, da se poslanec Zmago Jelinčič slika pred Kozlerjevim zemljevidom iz srede 19. stoletja, ki kot slovensko ozemlje prikazuje celotno Istro in še bližnje otoke. Se bo nanj odzval hrvaški premier Andrej Plenković denimo v komemorativnem govoru v Jasenovcu in označil Slovenijo za fašistično državo?

Nikakor, predsedniki vlad ne polemizirajo s predlogi poslanca sosednje države. To počnejo kvečjemu vladni časopisi ali obrobni poslanec premierove stranke. Prvi mož vlade se pač ne odziva na let metulja v sosednji državi. Kdo bi oponiral, da je nacizem ali fašizem takšno zlo, da tu pozornost ni nikoli odveč. Toda, kaj ima madžarski zemljevid, ki objokuje izgubo nekdanjega imperija, z nacizmom? Konec koncev si človek lahko želi, da bi se spet obnovil rimski imperij iz časa cesarja Trajana. Lahko si želi tudi, da Evropska unija propade in jo nadomesti afro-evropska konfederacija. Ne prvo ne drugo ne tretje nima nič z nacizmom. Nacizem ni izrekanje želja, temveč avtoritarni način vladanja.

A premier Šarec ni bojkotiral le Kočevski rog, odrekel se je tudi svetovnemu srečanju ob obletnici izkrcanja v Normandiji. Imel je pač važnejše opravke, kot je bil obisk srečanja Treh morij. Ta dogodek je sicer vodil predsednik Borut Pahor, a nanj sta takoj prihitela tudi premier in zunanji minister Miro Cerar, ml. Če je pomemben dogodek v Ljubljani, takrat po nenapisanem pravilu nanj prileti ves državni vrh. Nihče ne sme manjkati, četudi bi ga tam nihče ne pogrešal. Sicer pa je še dobro, da predsednik vlade ni odletel v Normandijo. Si predstavljate, kako bi ga debelo gledala Emmanuel Macron in Donald Trump, ko bi jima ob rokovanju hitel razlagati svoje odkritje, da se v Italiji in na Madžarskem rojeva nacizem, oni pa naivno proslavljajo začetek konca nacistične vladavine???

Marjan Šarec ne ravna kot državnik, ampak kot komedijant, ki skrbi, kako bo s svojo točko osvojil publiko. In kaj je bolj priročnega kot braniti državo pred fašisti? Enak je njegov odziv na prodajo Abanke. Banko, ki se prodaja že leta, o katere kupcih ravnokar tehta SDH, je vzel v bran predsednik vlade. Naenkrat poziva k premisleku in sklepu, da se ustavi prodajo. Poslednji trenutek, tik pred zdajci, prileti iz neba kot junak, ki bo preprečil nacionalno zlo, kot je prodaja poslednje velike banke. In del ljudstva mu kot nekoč Serpentinšku spet aplavdira. Toda mož zdaj ni glumač, ampak premier, premierske poteze pa gredo drugače. Nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek se je odzvala z naklonjenostjo do neprodaje, a hkrati pripomnila, da bi morala vlada odločitev o umiku prodaje dogovoriti z evropsko komisijo v Bruslju, česar pa sploh ni začela. Če je Slovenija država EU, se potem drži procedur, in konflikte zastavi v srečanjih face to face, ne pa da razpiše mednarodno prodajo, potem pa se sredi igre premisli.

Je pa premier pokazal povezovalno sposobnost in na obisk povabil nove evropske poslance z idejo, da bi se o nastopih v evropskem parlamentu med seboj pogovarjali in dogovarjali. Toda na spoznavni obisk ni bilo trojice iz liste SDS-SLS, ki je bila ravno takrat ne sestanku evropske ljudske stranke v Španiji. In predsednik vlade Šarec je priliko takoj izkoristil za kritiko manjkajočih, češ da se vsak odloča, kaj so zanj prioritete. Trojica Zver-Tomc-Bogovič je tako bolj zvesta evropski strankarski navezi kot lastni državi so med vrsticami sporočali mediji.

Toda, kakšno sodelovanje premiera z evroposlanci je to, če ni v stanju najti skupnega termina za srečanja. Sicer pa je zadeva nesmiselni balonček, poslanci se v evropskem parlamentu odločajo svobodno, za svoje nastope so kvečjemu odgovorni volivcem, ki so jih izbrali, ne pa, da bi pod taktirko predsednika vlade nastopali kot uglašen zbor.

Če se je ministrski predsednik izkazal s pretanjenim poznavanjem znakov fašizma, je ob napovedi ministra dr. Jerneja Pikala o implementaciji ustavne odločbe, ki prepoveduje diskriminacijo zasebnih osnovnih šol, na vprašanje medijev, kaj misli o tem, dejal, da, kolikor je zadevo videl, ministru zaupa. Pred dnevi je minister Pikalo nastopil v Odmevih, kjer je kritike svojega oponenta dr. Petra Gregorčiča odplaknil z izjavo, da se srečuje z ravnatelji zasebnih osnovnih šol in da so že dogovorili datum skupnega sestanka. Naslednji dan so vsi ravnatelji ministra demantirali: z nikomer se ni na to temo srečal, o nobenem sestanku nič ne vedo!!! Nerodno, slika ministra lažnivca pred vesoljno Slovenijo. A premier Šarec mu zaupa. Tudi njegovi ideji, da diskriminacijo zasebnega šolstva reši tako, da jo še poveča. Ne kani jim več plačevati razširjenega programa, kot je dopolnilni in dodatni pouk. Toda po zakonodaji je razširjeni program zakonsko obvezen in ne stvar kapric.

A pri premieru se je ustavil slovenski metropolit; na srečanju je bil govor in o šolstvu in o Šarčevem obisku Vatikana. In zdaj se poraja dilema: papež Frančišek ali Pikalo? Katera odločitev mu prinese močnejši aplavz? 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.