Janko Lorenci

Janko Lorenci

14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kolumna

Brezno

A banka ali v mlakuži privatizacije

Premier Šarec je po nacionalkini oddaji Brezno poslal v javnost tvit: »Glede na včeraj videno o sanaciji bank bi moral SDH krepko razmisliti o nadaljevanju prodaje Abanke. Zlasti ne vprašljivim skladom. Prakse tedanje EK so bile močno nenavadne.» Nenavadne je zelo blag izraz. Evropska komisija je takrat Slovenijo izsiljevala, jo s pomočjo notranjih kolaborantov ogoljufala za nekaj milijard evrov in jo prisilila v prepoceni prodajo bank. Brezno, oprto na policijsko ovadbo in druge vire, je to jasno razgalilo.

Šarčev tvit je bil po načinu neprimeren odziv. Problem, s katerim se ukvarja Brezno, je tako velik, da se nanj ni mogoče odzvati z nekaj lahkotno čivknjenimi stavki. Hkrati ta problem – privatizacija in razprodaja (državnega) premoženja, tudi bank – nikakor ni stvar preteklosti. Vsebinsko pa ima Šarec globoko prav.

Premier je državljanom s tvitom povedal, da ima pomisleke do prodaje Abanke. Tako je ustregel tistim, ki razprodaji bank nasprotujejo, jim pokazal, da je čuječ – tvit kot všečnostna poteza. Drugi naslovnik je bila evropska komisija, ki se je urno odzvala s staro lajno, da morajo članice spoštovati zaveze. Tretji naslovnik je SDH.

Tu se ponavlja stara zgodba o izmikanju odgovornosti. Politika rada pravi, da se ne sme vtikati v delo od nje nastavljenih vodstev različnih ustanov, med njimi tudi SDH. Toda če gre za pomembno področje in za izredne okoliščine, če te ustanove nimajo jasnih smernic politike ali če njihovim vodstvom ni mogoče zaupati, potem se vlada v njihovo delo mora vtikati. V primeru SDH je vlada njegova skupščina, se pravi njegov najvišji organ.

SDH se za Šarčev tvit ni zmenil in bo prodajo Abanke nadaljeval, češ da mora spoštovati zaveze, dane komisiji. To je gnilo stališče, saj bi moral, kot mu zapoveduje zakon, delati v izključno korist Slovenije. Če nič drugega, bi moral najkasneje po objavi policijske ovadbe vlado prositi za navodila, kaj naj stori. Zdaj je žogico vrnil Šarcu in ga prisilil, da pride na dan z jasnim stališčem. Kajti premierov tvit ni bil nedvoumno sporočilo, kakšna je glede prodaje Abanke volja celotne vlade. Tudi ta bi se morala odzvati prej – prodajo ustaviti vsaj takrat, ko je policija proti Jazbecu in druščini vložila ovadbo, ko je ovadbo obširno predstavila Mladina in ko je postalo kristalno jasno, za kako veliko in kako gnilo zadevo gre. Toda premier se vse do Brezna ni oglasil.

Zdaj so vsi pogoji za poseg vlade izpolnjeni. Ko to pišemo, še ni povsem jasno, kaj bo storila. Šarec sam je že večkrat javno izrazil zadržanost do privatizacije za vsako ceno, zdaj pa pravi, da razmišlja o ustavitvi prodaje Abanke. To bi bila edina prava odločitev. Za veliko več kot za banko gre – za suverenost države, ki je deloma sama kriva za brezumno privatizacijo in razprodajo, pri sanaciji bank pa je bila od evropske komisije, Evropske centralne banke in njunih domačih kolaborantov grobo izsiljevana, izigrana in opeharjena. Ovadba, pisanje Mladine in Brezno so potrdili, kakšno velikansko škodo smo si naredili, si jo dali vsiliti in kako kapitulantsko so se s tem sprijaznile prejšnje vlade. Znova se jasno kaže, kako bolno, zavoženo in uničevalno je privatiziranje po slovensko. Vsem tem sdh, slabim bankam, bs itd. dobro Slovenije v resnici dol visi. Ta destruktivni proces – Abanka je v njem samo najnovejše poglavje – je treba demonstrativno ustaviti in to jasno sporočiti komisiji, domači javnosti in vsem tistim, ki v Sloveniji ribarijo v mlakuži privatizacije.

Premier bi moral že pred časom v koaliciji doseči ali izsiliti soglasje o koncu privatizerske norosti, potem pa takoj sestaviti vrhunsko ekipo za pogajanja s komisijo. V ovadbi in sicer zbrani material nam ponuja dobro pogajalsko pozicijo. To je priložnost, da se poberemo iz večne defenzive in naposled resno odpremo vprašanje zavez. Prodajo Abanke je treba v vsakem primeru ustaviti vsaj do takrat, ko bo o ovadbi oz. obtožbi odločilo naše sodišče. Menda je ja ne bomo prodali trojici, ki se ta čas ponuja kot kupec. Sicer pa gre pri vsem skupaj za več ciljev. Za to, da se vsaj ena večja banka zadrži v domači lasti in se naredi za sistemsko banko, za konec destruktivnega razprodajanja, za normalno, samozavestno držo v odnosih s tujino in za lekcijo domačim jazbecem in jazbečarjem.

Prav je, da Šarec glasno opozarja na zametke fašizma in ozemeljskega revizionizma okoli nas. A to ne bo končalo tujih nostalgij in skomin. Lahko pa doma veliko naredi za suverenost in večjo odpornost Slovenije. Praktično in simbolno pomemben del tega je tudi ustavitev razprodaje. Čas je, da da premier jasen signal. Na kocki sta njegova verodostojnost in avtoriteta.

Do neke mere lahko njegovo obotavljivost razumemo. Spor s komisijo ni mačji kašelj. Povsod, tudi v koaliciji, so razsejani odkriti in skriti zagovorniki privatizacije in razprodaje. Javna televizija, ki je zdaj hvalevredno proizvedla Brezno, že leta navija za razprodajo. In vsakovrstni propagandisti, plačanci in podkupljenci so tako dolgo obnorevali javnost, da se je ta po malem sprijaznila s prodajo bank in nacionalnim interesom kot nečim sumljivim.

Vse to Šarca ne odvezuje. Prav nacionalni interes od njega zahteva državotvornost in nekaj zagrizenega poguma. Saj moraš biti na najvplivnejšem položaju v državi vendar koristen! Volivci prav zato eksperimentiramo z novimi politiki in strankami. Dobri politiki plavajo tudi proti toku, ne samo z njim. Šarec, ki kot redka izjema doslej ni imel nič s kriminalno gnilobo privatizacije, je na preskušnji. Da se spusti v bitko in pokaže držo, drugačno od servilnosti prejšnjih vlad, mu svetuje tudi bridki Cerarjev zaton.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.