Politično gledališče

dr. Bogomir Kovač

14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Ekonomija

Prodaja Abanke je spet v središču političnih kalkulacij, sporne in v marsičem škandalozne bančne sanacije 2013/2014. Politična srenja je razdeljena, postopki prodaje tečejo v varnem zavetrju SDH, povezuje jih standardna blasfemičnost prelaganja odgovornosti. V ospredju so stari argumenti spoštovanja evropskih zavez na eni in obrambe nacionalnih interesov na drugi. Toda tri okoliščine so nove. Abanka je zadnja priložnost glede slovenskega lastništva državno saniranih bank. Njena privatizacija poteka pod okriljem bančnih pravnih bitk med državo in Banko Slovenije, Evropsko centralno banko in evropsko komisijo v razmerju do Republike Slovenije, razlaščencev do Banke Slovenije in vlade. Hkrati pa evropske institucije menjajo svoja vodstva, novi so pogledi na preživele protikrizne ukrepe. Možen alibi odložitve prodaje Abanke so lahko prav ti tekoči pravni postopki glede stare bančne sanacije in odgovornosti vseh akterjev, domačih in evropskih. To pa pomeni konec domačih političnih norčij in težavno obrambo suverenosti države na ravni EU.

Navidezno so reči preproste in znane. Sredi junija 2019 se izteka rok glede privatizacije Abanke, postopke prodaje vodi SDH, vse skupaj naj bi zaključili do konca meseca. Toda podobno kot pri NKBM in NLB se domača politična srenja prebudi tik pred zdajci in uprizori znani dramolet. Zahteva odlog prodaje, ponovno preučitev zavez in predlaga morebitna nova pogajanja z evropsko komisijo. Hkrati SDH nadaljuje prodajo, končno odločitev preloži na skupščino, ki je preprosto seja vlade. In ta bo tam sredi dopustniškega poletja najverjetneje sprejela politično nezaželeno odločitev o prodaji z ugovorom, da lahko v nasprotnem primeru banko proda sama evropska komisija. Vse drugo je seveda politično gledališče.

Če bi vlada in z njo Šarec mislila resno, bi vse to lahko sprožili ob obisku karizmatične komisarke Vestager v Ljubljani pred tremi meseci. Pa so takrat zgolj potrdili potek načrtovane prodaje Abanke. Vestagrova pa je jasno povedala, da je prodaja del zavez, ker je bilo politično upravljanje bank del njihovih problemov. Zaveze o prodaji sta komisija in država sprejeli skupaj in zato niso nekaj, kar bi evropska komisija enostransko vsiljevala RS. Ne Cerarjeva ne Šarčeva vlada nista nikoli pojasnili, zakaj bi morali imeti domačo banko in kako jo izvleči iz bruseljskih klešč. Nista se postavili na stran oškodovanih (izbrisanih) državljanov, nista problematizirali postopke bančne sanacije in zahtevali razveljavitev evropskih zavez. Politiki so zgolj zamenjali vodstvo BS, vložena je kazenska ovadba NPU, v proceduri je luknjičav zakon o sodnem varstvu razlaščencev. Politični oportunizem je tukaj prvo vladno vodilo.

Privatizacija bank naj bi povečala njihovo učinkovitost, znižala javne stroške njihove morebitne nove sanacije in izboljšala korporativno upravljanje in vodenje. Toda niti javno niti zasebno lastništvo ne rešuje problema učinkovitosti. Temeljni vzvod zadnje velike finančne krize so bile drugod zasebne banke, pri nas pa državne. Tudi velike sanacije bančnega sistema so vedno državne, ne glede na lastništvo bank, ker gre za reševanje nacionalnega gospodarstva. Tegobe korporativnega upravljanja so univerzalne, škandale imajo v opevanih ZDA in tudi pri nas. Tu torej ne moremo iskati kriterijev, zakaj potrebujemo zasebno ali državno Abanko. Vmesno rešitev imamo v NLB s četrtino državne lastnine, kontrolni delež lahko imamo tudi v Abanki. Prav tako je bolje, da banko kupi večja tuja banka kot špekulativni finančni skladi, kot v primeru NKBM. Lahko vztrajamo pri višji želeni ceni in ponavljamo prodajo ... Toda vse to dejansko ne rešuje ničesar.

Če vlada želi zadržati Abanko, mora vedeti, kaj početi z njo. Če želi stopiti v politična pogajanja z evropsko komisijo, mora postaviti jasne meje zakonitosti do celotne sanacije bank in terjati odgovornost za morebitne zlorabe. Toda ključna je njena poravnava škode, ki so jo pri tem utrpeli njeni državljani in pravni subjekti. Vsakršno poigravanje s politično suverenostjo države navzven se začenja s politično legitimnostjo navznoter. Pri tem je nenavadno, da Šarčeva vlada, ne glede na Bratuškovo, tukaj ne dojame svoje politične priložnosti. Rešitev morebitnih medsebojnih tožb med BS, vlado, razlaščenci in evropsko komisijo ter ECB bo dolgotrajna in zahtevna naloga. RS mora pokazati v notranjih pravnih in kazenskih postopkih, da tokrat misli resno tako do svojih kot tujih institucij, tudi odgovornih oseb. Evropska komisija in Evropska centralna banka bosta zagotovo politično vztrajali pri svojem, tudi na evropskem sodišču. Nasprotna tožba RS proti evropski komisiji in morda tudi Evropski centralni banki glede sanacije bank je zato domala neizbežna. To pa je tudi osrednji argument, da je v teh razmerah prodaja Abanke za RS sporna in nemogoča.

Toda prava težava pri tem zadeva preprosto igro moči in interesov. Slovenija je tu dvakrat na slabšem. Politična moč in vpliv majhne države sta v EU omejena, nad likvidnostjo države bdi Evropska centralna banka. Zato smo glede bank in sporov okoli njih na spolzkem terenu. Danes je jasno, da niti dosedanja fiskalna pravila (EK) niti nekonvencionalna monetarna politika (ECB) ne moreta rešiti EU pred novo recesijo in stagnacijo. Spremembe bodo tod nujne, potrebujemo več fiskalne fleksibilnosti in manj monetarnega eksperimentiranja. Oboje zahteva večje upoštevanje nacionalnih posebnosti držav članic. Toda to ne pomeni, da bodo nova vodstva na ravni evropske komisije in Evropske centralne banke priznale svoje napake pri slovenski sanaciji bank in se odrekle aroganci moči. Vlada in RS sta najbrž tu obsojeni na neuspeh, toda dobita lahko domačo bitko, pri obrambi zakonitosti in pravični poravnavi razlaščencev. In to šteje.

Politični vložki pri prodaji Abanke presegajo ekonomske učinke. Toda vsako novo spotikanje ob tem zahteva drugačen pristop. Argumenti niso več ekonomski, temveč pravni. Gre za obrambo politične suverenosti države na ravni EU, prodaja banke je tu drobiž. Morda pa nam Šarec zgolj zrecitira ono Gregorčičevo, Ujetega ptiča tožba.