Gregor Kocijančič  |  foto: Uroš Abram

14. 6. 2019  |  Mladina 24  |  Kultura  |  Portret

Neomi, glasbenica, ki sklada in poje takrat, ko ne rešuje življenj

Kulturni portret Saše Vipotnik 

Vsakdo med nami verjetno pozna koga, ki mu v urnik uspe strpati šestnajstkrat več dejavnosti, kot jih zmoremo opravljati sami, in nas s svojo hiperproduktivnostjo, ki spominja na nadnaravne moči stripovskih superjunakov, pripravi do tega, da se zamislimo nad sabo in prevprašujemo svojo brezplodno eksistenco. Ena takšnih je Saša Vipotnik, pevka in glasbenica, ki ustvarja pod imenom Neomi. Ko ne muzicira, dela v urgentni nevrološki in občasno v epileptološki ambulanti. Poleg tega, da njena dežurstva na urgenci včasih trajajo tudi štiriindvajset ur ali več, ter dejstva, da njen raziskovalni fokus na človeške možgane terja konstantno izobraževanje, Neomi uspe najti čas za pisanje pesmi in koncertiranje z raznoterimi postavami svoje nenehno spreminjajoče se zasedbe.

Svetu s ponosom priznava svojo spolno usmerjenost in v svoje delo pogosto vključuje sporočila, povezana z aktivizmom LGBT. »Normalna družina, nenormalna družina, prijazna družina, neprijazna družina. Jaz želim imeti družino, moja družina bo prijazna družina. Začnimo oporekati pojmu normalna družina, ker navsezadnje: za otroke gre,« je prejšnji mesec na razprodanem koncertu v SiTi Teatru povedala v mikrofon, preden je zaigrala skladbo Family, ki govori o tem, »da si kot istospolno usmerjena zgolj želim normalnega življenja, da želim popolnoma iste stvari kot ostali«. Preden je zaigrala Odpri oči, eno svojih prvih pesmi, pa je naznanila, da je to skladbo napisala, ko se je še iskala in je mislila, da ji lahko fantje ukradejo srce. V skladbi She Knows, ljubezenski odi svojemu dekletu, ki jo je napisala v času svoje študijske izmenjave v Istanbulu, poje slogan, ki so ga turški aktivisti v tistem času vzklikali na protestih za pravice skupnosti LGBT.

Glasba pa zanjo ni krmilo zgolj za izražanje frustracij istospolno usmerjenih v heteronormativni družbi, temveč jo tudi sicer uporablja kot ventil za sproščanje raznovrstnih osebnih stisk. Ravno zato je pravzaprav sploh začela ustvarjati: »Nisem oseba, ki bi o stvareh, ki me mučijo, govorila drugim, zato sem jih začela prelivati v glasbo«. To je zaradi sramežljivosti počela skrivaj: »Zdelo se mi je, da se bom popolnoma razgalila, če svojo glasbo komurkoli pokažem.« Sčasoma pa je vseeno prišlo do tega, da je svoje skladbe predstavila v družinskem krogu, in k sreči je v tem kar nekaj glasbenikov, ki so takoj prepoznali njeno nadarjenost: njena bratranca, basist Jernej Kržič ter kitarist Tadej Košir, sta z navdušenjem prevzela taktirko nad aranžiranjem njene glasbe. Tako je nastal prvenec Poglej (2011), zbirka ležernih pop skladb, ki kljub temu, da izrazito odstopa od sivega povprečja slovenskega popa, zveni izjemno spevno in dovolj dostopno, da si je Neomi z njo zagotovila precejšnjo prepoznavnost na slovenski pop sceni. »Takrat se je začelo veliko dogajati, z bendom smo imeli bookerja, menedžerja, začeli so me vabiti, naj vodim razne podelitve nagrad in promocijske dogodke, a sem to vztrajno zavračala, saj resnično nisem človek, ki bi se znašel v takšni vlogi«, pravi. No, kljub temu bo še ta mesec nastopila na državni proslavi.

Zdaj z novo zasedbo snema drugo ploščo. Znajde se z najrazličnejšimi glasbeniki – začasno skupino je denimo oblikovala tudi, ko je živela v Istanbulu – do sprememb v postavi zasedbe Neomi pa prihaja popolnoma organsko. Že prejšnji postavi benda se je za nastop na festivalu Ment pridružil kitarist Mario Babojelić. Ta se je popolnoma zagrel za njene glasbene zamisli, z Vipotnikovo pa sta se odlično ujela v estetski viziji njene glasbe in skupaj sta se lotila aranžiranja novih skladb. Po nedavnih studijskih seansah se je Neomi slogovno znašla nekje na presečišču med spevnim nu-jazzom, soulom, opojno elektroniko in nekoliko teatralnim popom. Ko le lahko, v studiu z Babojelićem dolge ure pilita aranžmaje, a ta proces v največji meri omejuje njena pestra nevrološka kariera.

Raziskovanje delovanja možganov in reševanje življenj je zanjo namreč še večja strast kot glasba. Ker je na tem izjemno zapletenem področju toliko neraziskanega, jo je to začelo zanimati že v zgodnjih študentskih letih. Takrat sta s kolegico Tajo Jordan za raziskavo o bolezni ALS prejeli fakultetno Prešernovo nagrado, pozneje je bila dva meseca prostovoljka v bolnici sredi deževnega gozda v višavjih Papue Nove Gvineje, zdaj pa pod nadzorom mentorja dela v epileptološki ambulanti na UKC. Zanima se tudi za povezavo med epilepsijo in glasbo, a to v njenem življenju ni edino stičišče svetov glasbe in medicine: deluje tudi v nevrološko-nevroradiološki zasedbi The Painkillers, s katero občasno igrajo na zdravniških kongresih, poje pa tudi v pediatrični zasedbi Moje pesmi, moje bolezni, za katero zdravnika Klemen Dovč in Marko Pokorn pišeta medicinske priredbe znanih skladb. »Na primer Girl From Ipanema je v naši različici Guy With Diarrhea,« pove v smehu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.