Grega Repovž

Grega Repovž

21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Uvodnik

Sledi neke nevednosti

»Glede na včeraj videno v oddaji o sanaciji bank bi moral SDH krepko razmisliti o nadaljevanju prodaje Abanke. Zlasti ne vprašljivim skladom. Prakse tedanje Evropske komisije so bile močno nenavadne.«
—Premier Marjan Šarec 7. junija še ne ve, da bo 19. junija prodal Abanko

V čem je dejanski problem zgornjega tvita predsednika vlade? Da bi Šarec kot premier moral dejstva o sanaciji bank poznati še pred omenjeno oddajo. Ker imajo v vladi vse gradivo, ker lahko kot predsednik vlade dobi tudi vsa druga gradiva. Oddaja Brezno namreč ni povedala veliko novega, tudi Mladina je večino razkritega že objavila. A to ne pomeni, da ni bila oddaja pomembna in prelomna: novinarki Mojci Pašek je to kompleksno zgodbo uspelo zelo nazorno približati širšim množicam.

A predsednik vlade ni širša množica. In ko Šarec piše tvite o Abanki, je naša dolžnost, da se spomnimo na NLB. To banko je namreč prav ta predsednik vlade že prodal. Kako je torej lahko sprejel odločitev o prodaji NLB, če o tej temi očitno ni vedel niti toliko, kot je izvedel v omenjeni oddaji, ki je seveda povzetek dogajanja? Ta človek se pred eno ključnih odločitev svojega mandata – pa ne zanj, ampak za dolgoročno suverenost Slovenije – očitno ni resno pozanimal.

No, to sredo je SDH prodal tudi Abanko. A kako naj sploh jemljemo resno predsednika vlade, ki glede na to, kar je napisal v tvitu, očitno res ni vedel, kaj bo SDH, ki spada neposredno pod vlado – vlada je celo njegova skupščina, predsednik vlade pa s tem predsednik skupščine SDH –, naredil deset dni po objavi njegovega tvita?

Kaj namreč to pomeni? Da predsednik vlade dejansko še pred desetimi dnevi sploh ni opravil resnega razmisleka o tej odločitvi. To pomeni, da je bila odločitev o prodaji Abanke na ravni vlade sprejeta, ne da bi o tem resno razpravljali. A to res ne more biti odločitev, ki jo sprejmeš v zadnjem trenutku. Tako se morda odloča človek, ko ima pred sabo dnevni meni v restavraciji. Ne pa o tem, ali bo neka banka ostala v javni lasti ali ne. Tako se ne upravlja niti zelenjavni vrtiček, kaj šele finančna hrbtenica neke države.

Komu je bila prodana Abanka? Njen kupec je formalno NKBM, a lastnik NKBM ni sklad Apollo, kot poslušamo vladne predstavnike. Lastnica NKBM je družba »Biser Bidco S.a.r.l.« iz Luksemburga. In ta družba je v lasti sklada Apollo in Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD). S.a.r.l. je kratica za družbo z omejeno odgovornostjo.

Mladinin novinar Borut Mekina je ob prodaji NKBM Biser Bidco s.a.r.l. poklical enega največjih evropskih izvedencev za davčne oaze Jürgena Kentenicha in ga vprašal, zakaj so to naredili. Kentenich je bil jasen: »Predvidevam, da bo v vašem primeru luksemburško podjetje banki dalo večje posojilo in ji za to zaračunavalo zelo visoke obresti. Tako bo dobiček iz banke dejansko prenesen v Luksemburg, kjer ne bo obdavčen. Tuje obresti namreč v Luksemburgu niso obdavčene.« To smo navedli zgolj zato, ker je Šarec govoril o vprašljivih skladih. Drugače to ni nič novega, vse je javno znano.

Seveda je jasno, da je ne glede na pomanjkanje vseh informacij, ki ga je izkazal o prodaji Abanke premier Šarec, sámo odločitev, da se odproda, sprejel prav on. V SDH so ravnali v skladu z njegovimi navodili. Ne nazadnje je to povedala tudi predsednica nadzornega sveta Karmen Dietner, ko je rekla, da bi lahko vlada, če bi želela drugačno odločitev, sklicala skupščino. Da je to odločitev predsednika vlade, je vidno tudi iz tega, da na seji nadzornega sveta SDH ni bilo ministra za finance Andreja Bertonclja in ministra za gospodarstvo Zdravka Počivalška. Pač, da bodo lahko govorili, da s to odločitvijo niso imeli nič.

No, saj strah pred posledicami te odločitve je upravičen. Vlada je s tem Sloveniji vzela še zadnjo možnost, da bi imela vsaj nekakšno finančno hrbtenico. Zaradi te odločitve se bo Slovenija, ko bo prišla naslednja (in naslednja) finančna kriza, lažje in hitreje (spet) zlomila. Pa ne država, ampak njeno gospodarstvo, ker ne bo več obstajalo ožilje, prek katerega bi mu lahko država pomagala. Kaj je največji problem gospodarskih kriz v globaliziranem svetu? Ko pride do krize, se kapital umika. Hitro, noro hitro. In takrat morajo države intervenirati in zagotoviti stabilnost lastnega gospodarstva. To najlaže in najhitreje naredijo prek bank, ki jim zagotovijo likvidnost, te pa pomagajo podjetjem. Kaj se je že zgodilo ob zadnji krizi? Pač kapital se je umaknil. Pri nas in po vzhodni Evropi je to pomenilo, da se je umaknil tudi bančni denar, tuje banke so ga nemudoma potegnile na varno. Taka so njihova interna pravila. Leta 2009 je na hitro iz Slovenije odšlo 3,5 milijarde evrov, v prvih mesecih več kot 2,5 milijarde. Estonija, ki ni imela lastnih bank, se je takoj zlomila. Enako Hrvaška. Slovenija pa ne. Nasprotno se je takrat hitro zadolžila – minister je bil France Križanič, na mestu predsednika vlade je tvital Borut Pahor – in plasirala denar v domače banke ter tako zagotovila normalno kreditiranje. Kot se je izkazalo pozneje, se je zato slovensko gospodarstvo začelo tako hitro postavljati, da je do prvih znakov okrevanja prišlo že leta 2011. A potem se je zalomilo, ker se je takratni predsednik vlade Borut Pahor ukvarjal predvsem s svojo javno podobo, se v neki točki prestrašil in ustavil dokapitalizacijo bank. No, na njegovo mesto je zato prišel Janez Janša, spet nekdo, ki je velike odločitve sporočal prek Twitterja. Kako se je končalo, vemo.

Tudi predsednik vlade Šarec ve, ker je, kot je sam pojasnil, gledal oddajo Brezno.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.