N'toko

N'toko

21. 6. 2019  |  Mladina 25  |  Žive meje

Miti o nevladnih organizacijah

Šarčev »zdravi razum« dejansko opravlja le eno funkcijo: banalizira resne teme, s tem pa iz razprave izloča tiste, ki o njih dejansko kaj vedo

Še nedavno je bil velik del slovenske javnosti navdušen nad preprostim in zdravorazumskim načinom komuniciranja Marjana Šarca. Njegova PR-ekipa je očitno dojela, da lahko nerazgledan politični novinec kljub ozkemu intelektualnemu dometu izžareva duh modre starešine, če na vsa vprašanja, ki jih ne razume, odgovarja v obliki ljudskih truizmov. »Če ne zalivamo vrta, nam v vročini rože ovenijo!« Uredniki to formo obožujejo, saj dobijo na pladnju servirane všečne enostavčne naslove za prispevke. No, v zadnjih mesecih so imeli aktivisti, nevladniki in strokovnjaki na različnih področjih priložnost videti, za kaj v resnici gre.

Šarčev »zdravi razum« dejansko opravlja le eno funkcijo: banalizira resne teme, s tem pa iz razprave izloča tiste, ki o njih dejansko kaj vedo. Pred vsako izjavo Šarec očitno že ve, kateremu lobiju bo prisluhnil, nato pa vklopi svoje biblične parabole, da morebitne kritike naslika kot čudake, ki so očitno izgubili stik z zdravo kmečko pametjo.

Ta teden smo videli ta proces v najbolj izčiščeni obliki. Šarec je v zadnjem času soočen z nekoliko večjim pritiskom okoljevarstvenih organizacij – nič nenavadnega, glede na to, da živimo v obdobju pred totalno ekološko apokalipso. Čista energija, voda in zrak postajajo teme, okoli katerih preprosto ne moremo več ovinkariti. Njegov odziv pa je bil pričakovano »zdravorazumski«. Ko ga je poslanec SNS izzval z očitno provokativnim vprašanjem glede nedavne ustavitve gradnje hidroelektrarne na Muri, češ da »dovoljujemo nevladnim organizacijam ustavljati projekte državnega pomena«, je premier zavihal svoje zdrave kmečke rokave in natrosil kup ljudskih modrosti: »Tudi najhujši okoljevarstveniki uporabljajo mobilne telefone, avtomobile in vse drugo, kar premore sodobna tehnologija. Vse to posredno ali neposredno deluje na elektriko …«; »Mi gremo vedno iz ene skrajnosti v drugo. Včasih nismo nič varovali okolja, danes pa ga toliko varujemo, da pri mnogih projektih zaviramo sami sebe«; »Vsem v Sloveniji bi morali za en teden odvzeti elektriko in bi se kdo zamislil«.

Zaključil je z modro idejo, da je treba prevetriti organizacije v javnem interesu.

Na podlagi kakšnih analiz prvi mož v državi izraža takšna stališča? Zelo verjetno nobenih. O temi več kot očitno nima pojma, ve pa, da se ni pametno zameriti vlagateljem in vplivnežem v slovenski energetiki. Zato v odgovoru pač poseže v vodnjak tistih všečnih ljudskih resnic, ki jih »vsi poznamo« … Da so okoljevarstveniki nerealistični nergači, ki bi nas radi peljali v kameno dobo. Da so nevladniki pijavke, ki prejemajo ogromno denarja (verjetno od Sorosa, koga pa drugega). Da aktivisti delajo za prikrite interese tujih držav, švercajo migrante in uničujejo delovna mesta. Šarec o dejanski strukturi okoljevarstvenih iniciativ ne ve nič, razume pa, da mu je trenutno v interesu bremzati opogumljene okoljske iniciative. Pa kaj, če se mora pri tem naslanjati na šankovske modrosti in zarotniško poročanje desnih in drugih medijev?

Seveda to ne pomeni, da ni mogoče kritično govoriti o nevladnih organizacijah. Pravzaprav imam občutek, da se na njih jezim vsak dan. So premalo učinkovite, preveč vezane na državne projekte, poleg tega pa se pogosto lotevajo političnih vprašanj, ne da bi okoli njih dejansko gradile širše baze političnih podpornikov in zaveznikov. A prej kot problem sam po sebi so nevladne organizacije stranski produkt večjih sprememb pri organizaciji države. Ta je med tranzicijo za svoje številne socialne, zagovorniške, izobraževalne in raziskovalne funkcije najela zunanje partnerje, ki se na razpisih potegujejo za ta ali oni projekt. To je na eni strani reševanje resnih sistemskih problemov razdelilo med množico butičnih organizacij, ki morajo med sabo tekmovati za sredstva, na drugi strani pa je politično ohromilo civilno družbo. Ta se vse redkeje organizira v neodvisno ljudsko opozicijo, ki bi od zunaj napadala državni aparat, ampak je njena moč skanalizirana v pisarne poklicnih (v resnici neizvoljenih) zastopnikov in strokovnjakov, ki se poskušajo konstruktivno pogovarjati z oblastmi. Tako vse večkrat namesto protestov, štrajkov in civilne nepokorščine dobimo okrogle mize, delavnice in posvete.

To ne pomeni, da med nevladniki ne bi bilo angažiranih in borbenih ljudi. Veliko jih je, in na žalost je nevladniško zastopništvo v današnjem sistemu ena redkih oblik aktivizma, ki jim sploh še ostane. Njihovega dela ni težko opaziti. Če hočete videti, ali neka organizacija na svojem področju misli resno ukrepati, je najbolje spremljati odzive vlade in medijev na njo. V trenutku, ko začne establišment nevladnike označevati kot »skupine, ki prejemajo ne-iz-mer-no veliko denarja« (Rosvita Pesek v Odmevih), kot »davčne oaze, ki jih nihče ne nadzira« (Karel Lipnik v Delu) ali kot »organizacije, ki pomagajo migrantom pri prehodu« (Martin Tomažin na 24ur.com), te verjetno dobro opravljajo svoje delo. Vlada namreč poseže po zarotništvu in demonizaciji svojih kritikov prav takrat, ko je res zajebala in nima resnih odgovorov na njihove očitke.

Jasno je postalo, da vlada Marjana Šarca v času, ko so znaki podnebne krize že pred vrati, nima nikakršne resne okoljske strategije. Po izjavah sodeč mu prehod na brezogljično energijo pomeni nekaj nezamisljivega, o grožnji podnebnih sprememb pa niti ni zares prepričan. Zato raje širi šankovske trače o okoljevarstvenih organizacijah in zahteva več nadzora nad njimi. Podobno je ministrstvo za notranje zadeve storilo na področju migracij, kjer so ob pomanjkanju resne strategije začeli humanitarce in nevladnike slikati kot kriminalne združbe. Tako kot ministrica Györkös Žnidar tudi Šarec dobro ve, kaj s svojimi izjavami v resnici sporoča javnosti: »Saj vsi vemo, da so okoljevarstveniki plačanci, ki nimajo stika z realnostjo. Mi pa moramo skrbeti za dobrobit naših ljudi.« Ja, to je domet vlade, ki je izvoljena zaradi svoje normalnosti, zdravorazumskosti, kmečke pameti. Normalno je, da pogoltni lobisti usmerjajo državne investicije. Normalno je, da ignorirajo znanstvenike in pregrevajo planet. Normalno je, da si ne morejo privoščiti drugačnih modelov, kot jih imamo zdaj. Če mislite drugače, ste verjetno kak iz tujine plačani ekstremist.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.