Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

28. 6. 2019  |  Mladina 26  |  Dva leva

Po premirju

(o lepoti vojne in grozi miru)

»Med Škoti in Huni (zmerljivka za Nemce) je prišlo do bratenja. Izmenjavali so si različne drobne spominke, si kazali družinske fotografije. Eden od naših je Nemcu ponudil cigareto. Nemec pa ga je vprašal: ’Virdžinka?’
Škot mu je odgovoril: ’Seveda. Virginia – Straight Cut.’ Nemec mu je odvrnil: ’Ne, hvala. Kadim samo turške.’ In smo se vsi smejali.«
— Bataljonski dnevnik Škotske garde, december 1914, ob božičnem premirju

»Nekdo izmed nastopajočih v filmu reče: to je bil najlepši čas mojega življenja. Kaj?! Vojna je bila. Ampak ljudje so držali skupaj. Bili so solidarni. Materialna izguba ni bila pomembna, zapomnili so si lepe stvari. Zdi se mi, da smo bili takrat boljši ljudje. Zdaj, dobri dve desetletji pozneje, se mi zdi, da smo bolj odtujeni drug od drugega.«
— Režiser Tarik Hodžić o ozadju nastajanja filma Kriči, Sarajevo! (Dnevnik, 26. 6. 2019)

»Za politikantstvo bo čas po prazniku.«
— Premier Marjan Šarec je predlagal praznično premirje

»Odločili smo se za državo, kjer bomo živeli varno in nas ne bodo ogrožale ne divje zveri in ne nepovabljeni prišleki, ki vdirajo v državo mimo zakonskih določil, ki veljajo za prehod meje.«
— Nadškof Anton Stres o gradnji humane družbe in države na krščanskih temeljih

»Kar pogrešam, je večje sodelovanje med glavnimi političnimi silami ... Izključevanje je vodilo do oblikovanja te vlade.«
— Po mnenju predsednika republike vlada v Sloveniji koalicija izključevanja (TVS, 23. 6. 2019)

Je čas vojn in je čas miru. Je pa tudi čas premirij. Premirje ni priprava na mir, ampak na nadaljevanje vojne. Obstajajo številna pričevanja, zapisi, fotografska in filmska dokumentacija premirij med prvo svetovno vojno. Za trenutek so se bratili tisti, ki so čakali na pobijanje ali pohabljanje v nasproti si ležečih strelskih jarkih. Zato je bila prva svetovna vojna zadnja romantična vojna, čeprav je v njej umrlo več kot osem milijonov vojakov in komaj kakšen milijon civilistov manj. Rečejo tudi, da je bila ta vojna humana. Bo že držalo, saj je bil smoter pobijanje ljudi. In če se je pred dnevi lovcem zareklo, da se je treba poboja medvedov in drugih zveri, ki je bil odobren z najvišjih instanc države, lotiti kar se da humano, bo tudi to držalo. Pomeni pač, da pri nas sedaj z živalmi ravnamo tako kot z ljudmi – slabo. Temu eksplicitno pritrjuje nadškof Stres, ki prepozna podobe satana v medvedih in beguncih. Slovenskega bogaboječega slehernika bo o tem zlahka prepričal. Težje bo pri papežu Frančišku, ki se naivno pusti preslepiti satanu, preoblečenemu v podobe nesrečnikov.

No, ko smo že pri cerkvi in dostojanstvenikih. Včasih je bilo treba čakati do velikega šmarna sredi avgusta, da je Rode izstrelil nekaj glasnih salv, ki so potem še dolgo odmevale v javnosti. Danes, ko je Rode na zasluženem oddihu »v generalštabu«, kot je poimenoval vatikansko službo, pa ga uspešno nadomešča Pahor. Ki se iz nastopa v nastop, iz izjave v izjavo, iz dejanja v dejanje bolj vživlja v vlogo osrednjega klovna cirkusa Slovenija. Ampak spočetka sta javnost in medijska srenja še kazali nekaj občutljivosti, sedaj pa se skoraj nihče več ne odziva niti na najbolj ekscesne izpade. V intervjuju pred državnim praznikom je za TVS ponovil nekaj skrajno spornih stališč, dodal pa nekaj novih. A intervju je bil mehek, prijazen, kot da novinar Ladika z ničimer ni hotel pokvariti predsednikove predpraznične evforije. Namreč, Pahor je znova izrekel, da predsedniku ni treba imeti o vsem mnenja. Denimo o rasističnih izključevanjih v zvezi z mladoletnimi begunci v dijaškem domu v Kranju. Takrat sem že opozoril na dvojno moralo evroposlanke Tanje Fajon, ki »v Evropi« postavlja prava vprašanja, doma pa eksplicitno podpira Pahorja, ki ni del rešitve problemov, ki jih poslanka razgrinja, ampak sam po sebi problem. Najmanj v tem, da si zatiska oči, ušesa in usta pred izrazi nestrpnosti, sovražnim govorom, divjanjem. »Ne želim dajati izjav, ki bi netile prepire. Če želim ohraniti to svojo funkcijo, da držim to skupnost skupaj, potem kdaj ne smem zamuditi priložnosti, da sem tiho.« Pač Pahor, ki ne zasluži politične podpore, ampak potrebuje pomoč. Predvsem psihološko. Namreč, ker je za izpade in sprenevedanje deležen podpore tistih, ki bi ga morali najbolj kritizirati in korigirati, se opogumlja in v svoji bizarnosti leze globlje in globlje. Tako je najnovejša in doslej najhujša domislica, da sedanja koalicija ni široka fronta proti politiki diskvalifikacij, laži, sovražnega govora, nestrpnosti, ampak, obratno, koalicija izključevanja. To je resnično kaplja čez rob, ki pa je pri Pahorju že tako ohlapen. Ne vem, ali je ravno zrel za utemeljeno ustavno obtožbo, a treba bi ga bilo povabiti v državni zbor na resen pogovor in zagovor. Pogovor ni potreben samo zaradi njega, njemu takšni pogovori ne koristijo, ker se ekscesov ne zaveda. Potrebni so zaradi koalicije same. Denimo (tudi) zaradi SD, ki ga brez rezerve in distance podpira, pa čeprav sama spada, prosto po Pahorju, v koalicijo izključevanja. Izključevanja koga? Tistega, ki celo ob osrednjem prazniku republike živi svojo vzporedno državo? Ki se ne udeležuje niti slavnostnih sej institucije, v kateri je zaposlen in ki ga dobro plačuje? Ki namesto na osrednjo proslavo odide na nekakšen kičasti festival domoljubne pesmi?

Kakorkoli. Vojna, tudi politična, parlamentarna, koalicijska, je slaba, a včasih je še slabše tisto, kar ji sledi. Heinrich Böll je v Skupinski sliki z gospo skozi sladko-bridko fabulo nazorno sporočal: Uživajte v vojni. Mir bo neizprosen.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.