Dolgovi

Svet nujno potrebuje politični dogovor o restrukturiranju in zmanjšanju dolgov. Vse drugo je in bo premikanje stolov na finančnem Titaniku.

Svetovna zadolženost je deset let po veliki finančni krizi na najvišji ravni v dosedanji ekonomski zgodovini. Ta politično tiha, toda nevarna tempirana ekonomska bomba ob novi recesiji in razpadanju globalnega reda lahko dodatno ogrozi svetovni mir. Dolžniška ekonomija je še vedno enigma sodobnih monetarnih financ, tudi sistemska tveganja so drugačna kot prej. Dolg je bistvo denarja, eden od stebrov socializacije civilizacije, hkrati pa temeljni vzvod sodobnega gospodarskega razvoja in želene države blaginje. Toda prevelika zadolženost povzroča tveganja, zato je temeljno vprašanje, kakšna je danes vzdržna zadolženost. To je poleg ekonomske neenakosti in iskanja nove globalne ureditve osrednji ekonomski problem sodobnega sveta. Največja dolžniška tveganja so v razvitem kapitalističnem centru (ZDA, Japonska, EU), pa tudi na Kitajskem in v Latinski Ameriki. Očitno ostajajo dolgovi večna rešitev in hkrati prekletstvo tržnega gospodarstva.

Igra številk, ki jo vsako leto objavlja Inštitut za mednarodne finance (IFF), pove veliko. Skupni globalni dolg je sredi leta 2019 presegel 250 tisoč milijard dolarjev, 320 odstotkov svetovnega BDP. Med najbolj zadolženo peterico z javnim dolgom so Japonska (delež dolga v BDP – 236 odstotkov), Grčija (191), Venezuela (171) in Libanon (160), skupni dolg ZDA (108) je za skoraj 30 odstotnih točk nad povprečjem EU, Kitajska je na dobri polovici tega, Nemčija na maastrichtski meji (60). Zadolževanje se je po letu 2008 povečalo za tretjino. Toda spremenili sta se struktura in porazdelitev dolgov. V kapitalističnem centru se je povečala zadolženost držav in podjetij, relativno zmanjšala pa zadolženost bank in gospodinjstev. V razvijajočih se državah so nefinančna podjetja zadolžena toliko kot države in gospodinjstva skupaj. Najbolj dinamično zadolževanje je v zadnjih desetih letih uprizorila Kitajska, zlasti na ravni regionalnih oblasti in podjetij. Navznoter želi uravnotežiti razvojne razlike ene države in dveh sistemov, navzven s svilno potjo širi svoje infrastrukturne in podjetniške naložbe. Toda pogubi jo lahko globalna financializacija lastnih podjetij.

Dolžniško ekonomiko pestijo trije problemi. Ves razvoj tržnega gospodarstva temelji na zadolževanju. Finančne in dolžniške krize so zato povezane z dinamiko rasti in učinkovitostjo investiranja, tudi dobrim obvladovanjem tveganj na vseh ravneh. Če se zalomi pri ekonomski rasti, se zlomi tudi finančni sistem in obratno. Drugič, v kriznih razmerah je pomembna celotna zadolženost, javna in zasebna, državna in podjetniška, tudi osebna, zlasti s hipotekarnimi posojili. Previsoko zadolženost je mogoče nekaj časa prelivati med deležniki, toda nazadnje odloča njihova solventnost. Tretjič, financiranje posojil je vedno mogoče spodbujati z denarno ekspanzijo, dolgove reševati z nizkimi obrestnimi merami, oboje lahko lajša mednarodno pretakanje kapitala. Pomembno je, da gospodarska rast dolgoročno presega raven obrestnih mer, da obstajata potrebna likvidnost bančnega sistema in globalna finančna povezanost. Če kaj od tega odpove, postanejo krize neobvladljive. Zato je finančna nestabilnost inherentna globalni tržni ureditvi.

Toda največji vrag tiči v podrobnostih in nenavadnih protislovjih. Model rasti, ki temelji na zadolževanju, moramo spremeniti. Za zdaj je »nova normala« celotne zadolženosti pri 130 odstotkih BDP in to je visoka raven tveganosti. Najbolj zadolžene države so hkrati tudi najvplivnejše, ZDA, Japonska in Kitajska obvladujejo polovico svetovnega dolga. Zato je in bo reševanje dolžniške krize na globalni ravni odvisno od politične moči. Zasebni sektor postaja ključni dejavnik finančne nestabilnosti, poganjajo ga novi finančni posredniki in nebančna posojila. Krizne razmere so večidel skoncentrirane v Aziji, toda o usodi recikliranja presežkov odločajo ZDA. Tuji finančni posredniki imajo v rokah 13 tisoč milijard ameriških vrednostnih papirjev, petino svetovnega BDP. Samo vrednost kratkoročnih posojil za refinanciranje starih dolgov (»roll up«) je v ZDA lani presegla 3900 milijard dolarjev. Globalni bančni sistem je robustnejši kot leta 2008, toda večina novih finančnih tveganj nastaja zunaj njega. Polovico sedanjih posojil je nebančne narave, banke torej izgubljajo vlogo, z njo pa tudi transmisije centralnih bank. Globalne finance so krhka hiša iz dvomljivih kart.

V EU so razmere še resnejše. Trije problemi so ključni. EU ni odpravila dolžniške krize, ne s hitrejšo gospodarsko rastjo in ne z operativnim restrukturiranjem. Novi bolniki so manj akutni, toda hujši kot doslej, Italija in Deutsche Bank, na primer, lahko dramatično poslabšata evropske razmere. Fiskalna politika je tu ključ, toda na ravni EU ta ne obstaja. Druga zamera velja prevladujoči evropski desnici v Bruslju in neoliberalni agendi ponudbene ekonomike. Tu je zniževanje davkov edino zdravilo konkurenčnosti, želenega zmanjševanja deficita ter zapovedane zadolženosti. Napake teh zmotnih lekcij niso nikogar izučile, ne EK in ne domačih vlad. Tretjič, vsa politična pozornost je še vedno usmerjena k privatizaciji javnega sektorja, nikogar ne zanimajo težave zasebnega sektorja. Podjetja in banke so se finančno prestrukturirali, toda ponekod ne investirajo dovolj (Nemčija), drugod je finančni vzvod prevelik (Francija), v povprečju zadolženost podjetij raste hitreje kot dodana vrednost. Finančna protislovja se torej kopičijo, pravih rešitev pa ni.

Finančna in ekonomska kriza 2008– 2013 sta se končali v dolžniški in politični krizi. Recikliranje dolga je osrednja domena finančne »krožne ekonomije«, ki pa ni vzdržna. Nasprotno, sanacija velike recesije je prinesla nova tveganja. Dolžniške krize ne morete reševati z dodatnim zadolževanjem, svet potrebuje politični dogovor o restrukturiranju in zmanjšanju dolgov. Vse drugo je in bo premikanje stolov na finančnem Titaniku.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.