Grega Repovž

Grega Repovž

5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Uvodnik

Na pravi strani zgodovine

V dneh po izbiri vodilnih kadrov Evropske unije za prihodnjih pet let smo tudi v Sloveniji slišali, kako slabo je, da na pomembnem položaju ni nobenega kandidata iz Vzhodne Evrope. Da bi bilo simbolno to dobro, da se pokaže spoštovanje do novih članic.

Spoštovanje? Zakaj? Vzhodnoevropske države so veliko razočaranje Evrope, petnajst oziroma dvajset let po širitvi so se izkazale za nezrele, fašistoidne, nacionalistične, zaplankane, ozkosrčne in demokratično nezrele. Si spoštovanje zasluži Poljska? Madžarska? Slovaška? Hrvaška? … Eno samo razočaranje je ta Vzhodna Evropa. In nobenega spoštovanja si ne zasluži. Slovenija se je leta 2018 za las – zaradi zrelosti večine političnih strank ob jasni volji civilne družbe – izognila temu, da bi bila del te Vzhodne Evrope. Pač, z Janšo na oblasti bi bili danes del problema in ena od držav, ki so bile ta teden odrinjene iz tako imenovane jedrne Evrope.

Angeli Merkel in Emmanuelu Macronu, ki sta celotno igro vodila, gre priznati, da sta jo odigrala tako, da bi lahko o tem posneli kar prepričljivo dokumentarno serijo. Pri tem pa sta vzhodnoevropske nacionaliste, ki so polni besed o Evropi, uspešno zbezala na plano, s hrvaškim premierom Plenkovićem vred.

A za začetek se ustavimo pri imenu, ki je bilo ob vseh drugih zapostavljeno.

Govorimo seveda o belgijskem premieru Charlesu Michelu. Ta bo prevzel ključno politično funkcijo v Evropski uniji, vodenje Evropskega sveta, v katerem sedijo premieri vseh držav in ki ga je doslej vodil zmerni Donald Tusk. Kdo je Michel? Oziroma drugače: zakaj je Michel belgijski premier, ki opravlja zgolj tekoče posle in zakaj je lani odstopil? Pač, Michel je tisti belgijski premier, ki je vztrajal, da bo v imenu svoje države podpisal globalni dogovor Združenih narodov o migracijah, pri nas poimenovan marakeški dogovor, čeprav je vedel, da bo zaradi tega njegova vlada padla. Kakšna so torej njegova stališča, je jasno. In da jih bo zagovarjal brezkompromisno, tudi.

Vrnimo se na začetek pogajanj, ko je še veljalo, da so se velike države dogovorile, da bo predsednik evropske komisije postal vodja evropskih socialistov, Nizozemec Frans Timmermans. Vsi, s Timmermansom vred, so morali vedeti, da tega vzhodnoevropski nacionalisti nikoli ne bodo podprli. Pomahati jim s Timmermansom kot kandidatom za predsednika komisije – jasno je bilo, da bodo z vso silo rušili. In so jih pustili, da so to počeli. Pustili so jim, da so postavili zahteve. Dopustili so jim tudi, da so prišli s Plenkovićem kot kandidatom za vodjo komisije – pri čemer so predstavniki Višegrajske skupine resno računali, da bodo vsaj Merklovo očarali z njegovo pronemškostjo. Dejansko so šli naravnost v klavnico. Velja si zapomniti njihove kisle obraze, ko so jih razkrinkali. Kako nonšalantno jih je Macron javno ožigosal, razkril vzhodnoevropsko igro, s tem pa jih seveda razorožil. Potem so jim ponudili to, kar so ves čas – taktično, ne iskreno – zahtevali: naj komisijo vodi predstavnik Evropske ljudske stranke. In koga so jim ponudili? Nemško obrambno ministrico Ursulo von der Leyen. Niso mogli reči ne, čeprav so jim ponudili Timmermansa na kvadrat. Tisto ministrico, ki ves čas zagovarja ravnanje Merklove in Nemčije v času begunske krize. Ministrico, ki o beguncih govori sočutno. Ministrico, ki je na prejšnjem položaju (ministrice za delo in socialo) zahtevala uvedbo ženskih kvot v Nemčiji in stala za uvedbo očetovskega dopusta. Ministrico, ki je bila ves čas podpornica izenačitve pravic gejev, tudi poroke istospolnih partnerjev.

Vzhodnoevropejci so taktično ves čas govorili, da bi podprli kandidata Evropske ljudske stranke iz Nemčije. Merklova jim jo je dala – ministrico, ki je Orbánovo ravnanje z begunci označila »za nesprejemljivo in v nasprotju s tistim, kar naj bi Evropa bila«.

A tu se igra jedrnih držav Evrope še ni končala. Na položaj prve guvernerke Evropske centralne banke so predlagale še eno zavzeto Evropejko, Christine Lagarde, ki bo ECB prevzela po vodenju Mednarodnega denarnega sklada (IMF). In čeprav Lagardova prihaja iz neoliberalne utrdbe, je tista finančnica, ki je politiko te utrdbe popolnoma obrnila. Po kriznem letu 2009 je IMF zagovarjal zategovanje pasu in skupaj z ECB (in seveda Merklovo) vodil pošastno neoliberalno politiko, ki je vodila v zlom Grčije, Cipra in skoraj tudi Slovenije, Lagardova pa je popolnoma vse postavila na glavo, že leta 2013 je na primer začela zagovarjati obdavčitev bogatih. Je sploh še kaj hujšega? Merklova in Macron sta na svojo stran pridobila še Italijane, ko sta za predsednika parlamenta predlagala socialista, že v torek zvečer imenovanega David-Mario Sassolija, s tem pa hkrati poskrbela za obliž na rane socialistom, ki so ostali brez predsednika komisije.

Seveda igre nista odigrala le Merklova in Macron. Odigrale so jo države evroobmočja oziroma jedrne države Evropske unije, kot so bile v zadnjem času že večkrat poimenovane. O scenariju delitve Evrope smo na teh straneh že pisali, a zdaj smo jo opazovali tudi v živo. Gre pretežno za države evra, ki so se ob odhodu Britancev – teh nihče več niti ne omenja, čeprav so formalno še vedno v EU – odločile, da si ne bodo več pustile krasti časa in ne bodo dopuščale, da bi ključni projekt (torej samo Evropsko unijo) uničevali nezreli in de facto nedemokratični Vzhodnoevropejci. Z Britanci v uniji to ni bilo mogoče. Zdaj je.

Pri čemer seveda to, kar nastaja, ni avtomatično Evropa, ki bi nam bila všeč. Verjetno nas bo še zelo bolela glava. A vseeno pred nami poteka poskus, da se ustavi razrast populizma. To je dobro. Slovenija se je na srečo znašla na pravi strani. Delno zato, ker ima normalno demokratično vlado, delno zato, ker ima evro, malo pa tudi zato, ker je Šarec tako kot Macron v pravem trenutku postal na evropski ravni liberalec.

Nimamo nobenega resnega vpliva na dogajanje (in premier Šarec je to modro zaznal), smo pa na pravi strani zgodovine. Lahko bi bilo popolnoma drugače.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.