Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

5. 7. 2019  |  Mladina 27  |  Dva leva

Diplomatski reki in modrosti

(Kdor drugemu žico napenja, se sam vanjo ujame)

»Komisija DZ za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb je na današnji zaprti seji vladi predlagala takojšnje preventivne ukrepe na meji z Italijo, ki bodo jasen znak migrantom in italijanski vladi, da se bo tudi Slovenija zaščitila, je po seji poudaril njen predsednik Branko Grims (SDS). Grims predlaga vsaj postavitev panelne ograje.«
— Branko Grims je že pred dvema letoma dal Salviniju idejo za patriotsko ograjo (STA, 7. 7. 2017)

»Zunanji minister Miro Cerar je v Bruslju italijanskemu kolegu Enzu Moaveru Milanesiju predlagal skupne policijske patrulje ob italijansko-slovenski meji, s katerimi bi učinkovito preprečevali nezakonite prehode.«
— Cerar predlaga skupni nadzor na schengenski notranji meji (STA, 13. 5. 2019)

»Notranji nadzor v schengnu je za Slovenijo nesprejemljiv, saj ubija duh schengna, evropsko povezljivost, notranji trg in štiri svoboščine.«
— Cerar nasprotuje nadzoru schengenskih notranjih meja (STA, 13. 5. 2019)

Bojmo se tistih, ki Sloveniji želijo slabo. A še bolj se bojmo tistih patriotov, ki ji želijo pretirano dobro. Dobro iz sebične perspektive. Če ne svoje, pa perspektive tistih, ki jih krmarijo. Kot denimo Vilija Kovačiča, ki od silne ljubezni do domovine in Ljubljane dela deželi in kapiteljskemu mestu ter predvsem davkoplačevalcem škodo. Dobro, treba je priznati, izkorišča svoje zakonite pravice. A motivi ne izhajajo iz narave stvari, ampak iz sugestije ljudi, ki ga iz ozadja usmerjajo in mu dajejo logistično podporo.

Svojevrsten patriot je tudi Matej Tonin. No, on sicer ne spada med najnevarnejše. Prej smešne. Namreč, ne more se popolnoma odločiti, ali naj se drži kikle mame Ljudmile ali opasača stotnika Ivana. Vsekakor pa je med tistimi, ki uvajajo novo pozo ob intonacijah državne himne. Pač po zgledu Američanov, ki se med himno zanosno držijo za srce. Vendar Tonin ni najboljši v anatomiji. In ker ima tudi sicer več desničarjev, ki se odločajo za novo folkloro, težave s pravilno postavitvijo desnice, bi jim bilo treba organizirati kratki kurz iz anatomije za patriote. Namreč, če nekako še pravilno položijo na telo desno roko, nikakor ne najdejo srca. Tonin je na nedavni slovesni seji državnega zbora ob državnem prazniku (23. 6. 2019) ob intonaciji himne nadlaket položil tam nekje v višini debelega črevesa in iztegnjeno dlan, ki naj bi pokrila srce, na spodnja rebra v višini želodca. Morda pa je hotel sporočiti, da gre tudi ljubezen do domovine skozi želodec. Glede na skoraj prazno veliko dvorano v času slavnostne seje pa vsi patrioti ne mislijo tako. Tudi sicer ni čisto jasno, zakaj naj bi uvajali nekaj, kar ni v evropski tradiciji. To maniro so začeli po padcu železne zavese na novo uvajati v nekaterih postkomunističnih deželah. Denimo na Hrvaškem, kjer položaj roke ob igranju himne razkriva nazorsko in politično opredelitev poslušalcev. No, zdi se, da je roka na srcu ali debelem črevesu med poslušanjem bolj znak pomanjkanja samozavesti kot patriotizma.

Sploh pa je, ne glede na folklorno prakso polaganja rok med himno, pomanjkanje samozavesti ključna težava slovenske politike in slovenske diplomacije. Stanje zunanje politike je bilo pod Erjavcem tragično. A odkar je zunanje ministrstvo prevzel Cerar, se je zunanjepolitična strategija začela, prosto po Heglu in Marxu, iz tragedije spreminjati v farso. Dobro, Cerar je odigral pozitivno epizodno vlogo, ko je z blitzkrieg zmago ustavil na videz neizogibni Janšev pohod na oblast leta 2014. A cena je bila, iz današnje perspektive, visoka. Previsoka. Rešili smo se Janše, dobili pa politiko brez načel, brez hrbtenice, brez vizije. In morda se to v notranji politiki ni toliko poznalo, ker v družbenem, državnem in gospodarskem ustroju stvari vsemu navkljub tečejo samodejno in samoregulativno. V zunanji politiki pa se pozna. Ampak ker nismo popek sveta, naše takšno ali drugačno mnenje o Rusiji, Venezueli, Siriji ... nima posebnih posledic. Veliko usodnejša je nesposobnost analitičnega razmisleka ob regulaciji sosedskih in mejnih vprašanj. Tako so Cerarjeve intervencije naravnost shizofrene. Najprej si je umislil in italijansko stran animiral za uvedbo skupnih policijskih patrulj na italijansko-slovenski meji. Kaj točno je s tem nameraval, najbrž tudi sam ne zna povedati in utemeljiti. Bomo italijanski policiji in obmejnim organom pomagali preprečevati, da bi »nelegalni« begunci iz Slovenije prebegnili v Italijo? Ali pa morda misli, da je Slovenija za begunce tako privlačna destinacija, da bi radi bežali iz Italije k nam? Ampak kakorkoli. Zamisel o skupnem nadzoru je nora. To je približno tako, kot če bi svoj čas zahodnonemški obmejni organi pomagali vzhodnonemškim preprečevati ilegalne prebege vzhodnjakov na Zahod. Še bolj nora pa je Cerarjeva utemeljitev, ki jo je izrekel hkrati: »Notranji nadzor v schengnu je za Slovenijo nesprejemljiv ...« Zato je predlagal skupni nadzor notranje schengenske meje med Italijo in Slovenijo. Ali zgolj nadzor tranzita na območju mejnih prehodov ali nadzor zelene meje, ni jasno. V obeh primerih sodelujemo. Zdi se, da je Cerar zrel za strokovno obravnavo.

In tak zunanji minister naj vodi slovensko zunanjo politiko v zapletenih časih? Kot da ni dovolj, da je na čelu velesile notorični idiot. Ki je sposoben celo ob kategoričnem nasprotovanju treznih evropskih politikov in diplomatov zaplesti Zahod v vojno z Iranom z daljnosežnimi posledicami. Bo Cerar poslal svojo zasebno partnerko s potico in recepti na mirovniško diplomatsko misijo k Trumpovi soprogi? Enkrat jo je že ponosno hvalil, kako je nepooblaščeno vabila ameriško prvo damo na obisk v Slovenijo. Kot kdo, kot kaj? Tega tudi bivši premier in sedanji zunanji minister ne ve.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.